Revija Joker - Zračne ladje davnih dni

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zračne ladje davnih dni
...
Glave tisočev meščanov New Yorka so se dvignile v nebo, ko je na betonsko džunglo legla dolga senca. Sonce je zakrila gromozanska zračna ladja, največje vozilo, kar jih je kdaj ustvaril človek, mogočnejše celo od najdaljših križark. Ni bilo prvič, da se ta nenavadnost pojavila nad mestom. Toda njena preprosta, a vseeno tujska podoba, ki je skoraj neslišno drsela čez artdekojevske vrhove nebotičnikov na Manhattnu, je vselej znova pritegnila pozornost. Kolosalno plovilo je delovalo, kot bi prišlo z drugega sveta, za dodatno strahospoštovanje pa so poskrbeli zlovešči simboli njegovega glavnega pokrovitelja: kljukasti križi na rdeči podlagi. Slika in opis nista vzeta iz Rocketeerja ali kakšnega drugega fikcijskega dela oziroma tehnopunkovskega alternativnega vesolja. Ne, dotični prizor je bil v tridesetih letih prejšnjega stoletja precej običajen, saj je tak zrakoplov skoraj desetletje predstavljal reden in najhitrejši čezatlantski most. To je bila zlata doba cepelinov, koščka tehnične zgodovine, ki je hitro poletel v višave, veliko obetal, a nato čez noč za vselej padel z neba. LordFebo obudi spomin na izjemno, četudi navidez slepoulično tehnologijo.

Prvikrat je človek prelisičil težnost in se uspešno vzpel v višave leta 1783. Priprava je bila balon, napolnjen z vro­čim zrakom, pionir pa Francoz Etienne Montgolfier. Zamisel je baje dobil, ko je opazoval rjuhe, ki so se sušile nad ognjem, čeprav so dvigovanje vročega zraka izkoriščali Kitajci že tisoč let prej, ko so na tak način po­šiljali v nebo lanterne. Niti dve leti nista minili, ko so Francozi že prečkali Rokavski preliv. Pogruntavščina je seveda pritegnila zanimanje vojske, ki je v noviteti videla nove strateške možnosti. A kljub bombaškim in desantnim načrtom dlje od izvidništva niso prišli. Meh segretega zraka ni bil ne vodljiv, ne zanesljiv. Kasneje so balon sicer opremili z motorjem, sprva parnim, nato električnim in nazadnje bencinskim, ter opravili nekaj uspešnih krajših poletov. Toda princip je imel vrsto omejitev. Za večjo uporabnost so se morali domisliti nečesa drugega.
Prgišče inženirjev z različnih koncev Evrope je v drugi polovici 19. stoletja prišlo na idejo novega tipa zrač­ne­ga plovila. Takega s trdnim (rigidnim) ogrodjem, ki bi imel za razliko od balona vedno enako obliko. Napolnjen bi bil z vodikom, najlažjim in dokaj poceni plinom. Prvi, ki je vložil patent, je bil Francoz Joseph Spiess, a mu je zmanjkalo sredstev za izdelavo. Na avstrijskem koncu je zamisel razvijal aviator hrvaš­ke­ga rodu David Schwarz, vendar je umrl še pred test­nim poletom. V anale se je zato vpisal nemški grof Ferdinand von Zeppelin, ki mu je uspelo sploviti prvi delujoči trden zrakoplov. Pri tem je novi vrsti vozila nehote dal ime.

Ferdinand von Zeppelin, rojen 1838, je bil general nemške vojs­ke, ki se je nad zrakoplovi navdušil med ameriško dr­žavljansko vojno. Severnjaki so namreč balone eksperimentalno uporabljali za opazovanje konfederacijskih premikov. Ob povratku je pričel snovati lastne ideje in po upokojitvi prepri­če­vati morebitne vlagatelje. Njegova največja želja je bila preleteti severni pol, a to je zračni ladji uspelo šele leta 1931, štirinajst let po njegovi smrti.

Zračne ladje davnih dni objavljeno: Joker 250
maj 2014