Revija Joker - Industrija omame in terorja

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Industrija omame in terorja
...
V Mehiki že desetletje divja vojna posebne vrste, ki je vzela prek sto tisoč živ­ljenj. Na skrajno okruten in brezobziren način jo bíjejo mamilaški karteli in mehiška država, da splet polnijo podobe obglavljenih trupel. Aggressor odide po rdeči sledi belega praška.

Neke noči v avgustu 2010 se je posadka vojaške stražarnice blizu mehiškega mesteca San Fernando spravljala k novi partiji kart, ko se je zunaj nekaj zganilo. V snop reflektorja se je opotekla postava, okopana v krvi. To je bil osemnaj­stletni fant iz Ekvadorja Luis Fredy Pomavilla in s tem se je zanj končala kalvarija petnajstkilometrskega bega z dvema strelnima ranama v telesu. Bil je eden od treh preživelih pokola, ki je terjal dvainse­demdeset življenj. Ilegalne prebežnike iz držav Južne in Srednje Amerike, ki so potovali na sever, so do zob oboroženi nasilneži pometali z avtobusov in jih silili, da bi delali zanje. Ker je skupina to odklonila, so jih postavili pred zid in postrelili. Pomavilla je imel srečo, da rane niso bile usodne; napravil se je mrtvega in pozneje zbežal. Vojsko je na ranču, kamor jo je usmeril fant, pričakal ogenj avtomatskega orožja in šele po dnevu bojev so enote marincev zavzele območje, kjer so odkrile goro trupel. V spopadu je bil ubit vojak in trije kriminalci, katerih oprema je izdajala, da gre za zloglasni narkokartel Los Zetas. Masa­ker je pretresel celo vsega vajeno Mehiko, kajti šlo je za dotlej najmnožičnejši poboj v vojni s tihotapci drog. Predvsem pa so bile žrtve nedolžni ljud­je, ne pripadniki katerega od konkurenčnih kartelov ali policije.
A rekord je zdržal samo eno leto, kajti isto mestece ob mehiškem zalivu ga je že aprila 2011 podrlo z novim pobojem. Takrat so Zete poklale 193 migrantov, med njimi celotne družine z otroki, ki so jih pometali v sode s kislino. Redki preživeli so v straš­ljivih pričevanjih trdili, da so kriminalci moške prisilili v gladiatorski boj na življenje in smrt z mačetami in palicami, da bi izmed zmagovalcev nabrali nove borce. Kdor se ni hotel boriti, so ga ubili z bejzbolskimi palicami v prizoru, sličnemu uvodu sedme sezone Živih mrtvecev. Vse to v državi, ki meji na ZDA, zgolj 137 kilometrov od Teksasa. 

Prizor, vse preveč običajen na mehiških cestah. Največ žrtev pomorov je pripadnikov konkurenčnih združb, kjer morilci 'počistijo' ves rajon hkrati in v opomin javno odvržejo po deset ali več trupel.

»Dobrodošli v Juarezu«
'Mehiški narkokartel' je pojem, ki na tronu dežur­ne­ga bavbava v popularni kulturi vse bolj konkurira islamskim teroristom. Kogar je zaneslo na katero od splet­nih strani, ki jih otrokom prepovemo, se je lahko na lastne oči prepričal, zakaj. Iznakažena trupla, ki visijo z nadvozov; prerešetani policijski avtomobili; odrobljene glave svojcev, ki na pragu doma pri­ča­ka­jo preveč zavzete tožilce ali novinarje. Pa poleg videokaseta s celotnim postopkom izgube delov tele­sa. To je nasilje narkozdružb, ki so jim popularno nadeli naziv karteli. Ne gre za osamljene primere, ki bi jih napihovalo časopisje. Prav nas­protno – tako običajni so, da “ne pridejo niti na st­ra­ni cajtengov v El Pasu,” če si sposodim citat iz filma Sicario. V desetih letih, odkar oboroženi spopad z njimi uradno traja, je umrlo okrog štirideset ljudi na dan, v kar ni vštetih okrog trideset tisoč po­grešanih. Mediji pišejo samo še o posebnih dogodkih, kot sta kotaljenje glav čez plesišča znanih nočnih klubov ali umor župana. Teh so ašašinirali že dobrih sto. 
Kajpak hoče mehiška oblast problem zajeziti. Nad zločince pošilja vojsko s težko oborožitvijo, požiga nasade za pridelavo drog in izkoreninja korupcijo. Toda vsak tak ukrep položaj nadalje zaostri. Kriminalci se zoperstavljajo z enako stopnjo izurjenos­ti in opremljenosti, zato spopadi odmevajo v re­še­tanju težkih mitraljezov in eksplozijah granat. Predvsem pa je varnostni in politični aparat brez­upno prepreden s podkupovanjem. Karteli delujejo z izdatno pomočjo tako običajnih policistov kot ljudi precej više v politični hierarhiji. Za primer: leta 2005 so zaradi suma korupcije preiskovali 1500 od 7000 agentov, kolikor jih je štela Federalna agencija za boj proti organiziranemu kriminalu. 
Mehiška javnost je dejansko otopela. V Ciudad Juarezu si se lahko pred leti usedel na kavo v lokal, kjer so nekaj ur predtem nekoga ustrelili in so na sosednjem zicu 'sedeli' njegovi možgani, ne da bi kdorkoli komentiral. Obenem so plaže v Cancunu na dru­gem koncu države polne turistov, ki se jih morija skorajda ne dotakne. In množice iz ZDA še vedno hodijo na fiksturizem v Tijuano se zakadit in nasnifat, kot bi šli na nedeljski piknik. Toda za opisano bi­zarnostjo, ki se civiliziranemu zahodnjaku zdi za luno, v resnici tiči srhljivo logična in poznana dinamika. Narcotraficantes se tu niso namnožili po naključju in kruti spopad je posledica dolge vrste dogodkov. Poglejmo, kako se glave ob zalivu kotalijo, da imajo lahko gringosi čez mejo glave v oblakih.


Pravi zaklad Sierre Madre 
Čeprav so mehiški karteli občutno okrutnejši od italijanske mafije, imata združbi precej sorodne zametke. Izvirata iz odmaknjenih, hribovitih predelov, kjer oblast ni imela dosti moči, zato pa toliko več družin­s­k­ih vezi. Kar sta za Italijane Sicilija in Kalabrija, je za Mehičane gorovje Sierra Madre Occidental, čez tisoč kilometrov dolga veriga ob Tihem oceanu. V njegovi sredi je zvezna dr­žava Sinaloa, za slabe tri Slovenije velika pokrajina, kjer se je rodilo na oko štiri petine članov zgodnje generacije mamilarskih jefejev. Tam se je zaradi od­ročnosti skrival revolucionar Pancho Villa, vendar dežela ni odrezana od sveta, saj ima na spodnjem robu pacifiško obalo in pristanišča. Predvsem pa tam jako dobro uspevata tako mak za pridelavo opija kot konoplja.
Seme pridelave drog so pravzaprav zasadili prišleki od zunaj – Kitajci. Ko se je konec 19. stoletja država pospešeno industrializirala, se je z vzhodne poloble priselila rajda delavcev. Ti so prinesli prakso kajenja opija, ki je na Kitajskem nedolgo predtem zanetila dve vojni z Britanci. Širom Mehike so se razpasli fumaderos – kadilnice, kjer so poševnooki moža­karji v dimu odrivali tegobe težkega delovnika. Kitajci so tudi prvi imeli podjetniško žilico, da so mamilo izvažali v Združene države. Tamkaj se je z njim začela rekreativna raba drog, ne gre pa pozabiti, da je bil osnova za protibolečinska zdravila! Kvalitetnejši opij je prihajal iz Turčije, a ta dežela je bila v času obeh svetovnih vojn blokirana. Leta 1916 moremo brati poročila zaskrbljenih ameriških uradnikov, da možakar Wang Si Fe na debelo preprodaja heroin v San Francisco in da je bajno podkupil guvernerja mehiške zvezne države Baja California, da ga pri tem ne moti. Mehičani so bili sprva le pridelovalci za Kitajce in tihotapci alkohola. Vendar so pozorno opazovali šefe in se učili. 
Klima je bila v Mehiki kot nalašč za razmah organiziranega kriminala. Ko se je dežela leta 1821 rešila španske kolonialne nadvlade, jo je zajel značilni kaos postkolonialnih nacij, ki niso vedele, kaj naj počno z oblastjo. Oziroma je vsakdo menil, da ve bolje od drugega, zato so se naslednje stoletje pobijali med sabo. Od atentatov do krutih vojn, kot je bila državljanska, ki je vzela skoraj desetino prebivalstva! Krepostna centralna oblast je Mehiki tuja, saj nima dolge tradicije samostojne vladavine. Da so samodržci tam državo držali skupaj, so se morali na debelo posluževati uslug in podkupovanj. Korupcija torej ni anomalija, marveč vezivno tkivo, ki je državo ohranjalo skoraj dvesto let! 


Začetek boja proti drogam
Domačini so stopili v ospredje leta 1933, ko se je v ZDA končala alkoholna prohibicija. Ta je na suhem pustila preprodajalce viskija, ki so urno potrebovali novo reč za šverc. Seveda so že dolgo poželjivo zrli proti kitajskim trgovcem z opijem, ki so beležili veliko večje zaslužke. Zato se je leta 1933 zgodilo pravo malo etnično čiščenje, saj so mehiški kriminalci zanetili pogrom, ki je Kitajce praktično zradiral iz tamkajšnje trgovine z mamili. Večino so jih deportirali, nekatere pa kratkomalo postrelili. Njihova mes­ta so zasedli domačini iz Sinaloe in za razpečevanje opija ter heroina izrabili obstoječe kontakte iz trgovine z alkoholom. Nastala je prva generacija pravih mehiških gangsterjev, ki so se naokoli prevažali v avtomobilih, vihteli brzostrelke thompson in se pogovarjali po radiu, medtem ko so okoliški kmetje zraven hodili v sandalih in z dvocevkami na ramah. To smo že nekje videli ...
Še bolj jim je sekira padla v med v šestdesetih s seksualno revolucijo, ko se je heroinu pridružila marihuana. Nenadoma je želel biti vsak mladenič hipi in vleči džojnt. No, po uradnih podatkih je kadila tretjina ameriških študentov. Mehiški kmetje so urno pre­sedlali z limete na kanabis in ZDA je preplavila roba z juga, da se je predsedniku Nixonu stemnilo pred očmi. Leta 1973 je ustanovil iz filmov znano agencijo za boj proti drogam, Drug Enforcement Administration ali DEA, ter zaštartal razvpito ameriško vojno proti mamilom. Tudi zato, da bi odvrnil pozornost javnosti od slabega poteka vojne v Vietnamu. Glasno se je spravil na Mehičane in jih prisilil, da so šli nad nasade konoplje z vojsko. Čeprav so jih dosti res uničili, je bil končni izkupiček značil­no zlovešč: kriminalcev niso odstranili, marveč so jih zgolj prisilili, da so se prilagodili in postali še moč­nejši. Gangsterske družine so se pričele povezo­vati, da bi postale odpornejše na vladne racije. Z avtomatizacijo delovanja so se tovori mamil iz kilogramov preobrazili v tone. Nixonova vojna proti drogam, ki je s trdim prijemom požigala nasade, je bila na dolgi rok povsem neučinkovita. 


Rojstvo kartelov
Če je heroin rodil mehiško mafijo in je odraščala ob marihuani, je dozorela s kokainom. Čudežni beli prašek, ki ga je snifal Brazgotinec, je bilo moč prodati po petstokrat višji ceni kot gandžo, saj je bil silno zaželen v ameriškem višjem družbenem sloju. To je za prekupčevalce pomenilo tako bajne dobičke, da si jih je težko predstavljati. Kolumbijec Pablo Escobar, najbolj znani narcotraficante iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, je tedensko zapravil tisočaka samo za elastike, s katerimi je vezal nove pokce dolarskih bankovcev! Denar so shranjevali fizično v papirnatih bankovcih v skladiščih. Ker ta niso bila vselej v zavidljivem stanju, je okrog desetino denarja izgubil zaradi gnitja in požrešnih podgan. To je skoraj milijardo zelencev, ker jih je bil skupaj težak slabih deset.
Tako si je možakar lahko privoščil, da je postavljal cele soseke hiš za revne in si kupoval njihovo naklonjenost. Novembra 1989 je s podstavljeno bombo dal zrušiti potniško letalo, samo da bi umoril predsedniškega kandidata Cesarja Trujilla. Podvig je pustil sto deset smrtnih žrtev in Escobarja ustoličil kot prvega narkoterorista. V sebi lastnem nastopaštvu je prekupčevalsko podjetje po domačem mestu oklical za medellinski kartel – v slogu naftnega kartela OPEC. Všeč mu je bilo namreč, kako se je slednji z dogovarjanjem cen goriva postavil po robu razvitim državam, in samopašno je menil, da se bogatim ZDA na enak način zoperstavlja s kokainom. Izraz narkokartel torej nima istega pomena kot klasični ekonomski, ki označuje dogovarjanje. Gre le za bolj ali manj sodelujočo združbo mafijskih družin. A beseda se je kljub temu prijela pri DEA, kjer so z njo dobili udarno oznako, s katero so lahko strašili kongresnike in javnost. 
Sprva je Escobar za transport v ZDA uporabljal neposredno plovbo do Floride. Toda leta 1982 je bilo ameriškemu predsedniku Reaganu dovolj in je nad ta promet poslal vse od mornarice do FBIja, zato so morali Kolumbijci stisniti rep med noge. Takrat je vskočil mehiški capo Juan Matta-Ballesteros in se ponudil, da kokain odpelje po kopnem v Kalifornijo. Tako je kokainski denar začel pritekati na Sierro Madre in šefeti so na teden zaslužili pet dolarskih milijonov! DEA je združbo oklical za Guadalajara Cartel in velja za prvi mehiški narkokartel. A njegova vladavina ni trajala dolgo. Leta 1985 je Matta Ballesteros napravil napako in naročil umor agenta DEA Enriqueja Camarene. Od tedaj dalje so ga Američani neumorno preganjali in ga tri leta pozneje v drzni akciji ugrabili v Hondurasu. Še vedno ždi v zaporu Supermax v Coloradu. 


Dežurni nasilneži 
Odstranitev glave kajpak ni pomenila konca dotičnega kartela, nasprotno. Iz ostankov združbe Guadalajara so nastale štiri nove, ki so dale sodobno podobo karti mehiškega organiziranega kriminala: Tijuana, Juarez, Gulf (Zalivska) in Sinaloa z velikim jefejem Joaquinom 'El Chapo' Guzmanom. Takoj so se steple med seboj. V nasprotju z italijansko mafijo so bili olikani redki capoti onkraj južne ameriške meje. Uspeli so malone čez noč in niso imeli večstoletne tradicije kot sicilijanska mafija, kjer so fantje rasli z načelom molčečnosti. Mnogi mehiški zlikovci so bili samopašni in so življenje zajemali z veliko žlico, vsem na očeh. Rasle so ogromne vile z živalskimi vrtovi in razuzdanimi zabavami, o katerih se je govorilo daleč naokoli. 
Pobijanje sprva še ni bilo na ravni pokolov, a tolpe so se konkretno rešetale. V enem takih spopadov je odmevno umrl kardinal Juan Posadas Ocampo, ko se je njegov avto znašel sredi streljanja med borci Tijuane in Sinaloe. Pri Tijuani je psihopatski Ramon Arrellano Felix uvedel potapljanje v kislino in metanje kadavrov na trge s priloženimi grozečimi sporočili. Kartelni boj se je razplamteval, toda oblasti so reagirale zgolj navidez. V arest so vtaknile El Chapa, da se je navzven zdelo, da nekaj počno. Danes vemo, da je bil predsednik Carlos Salinas brž­ko­ne v tesni navezi s Tijuano. Sam si je dajal opravek s hitrim gospodarskim razvojem na obmejnem delu z ZDA, ki ga je pospešil prostotrgovinski sporazum NAFTA. Tamkaj so trumoma rasle ogromne tovarne in mesta Tijuana, Ciudad Juarez ter Nuevo Laredo so se širila s hitrostjo nove četrti – barrio – na teden. To je pomenilo nastanek slumov za slabo plačane delavce, koder so karteli pridoma nabirali svoje vojščake. Za nameček je revni sloj naposled še sam zapadel v zasvojenost z drogami, s čimer so prekupčevalci dobili dodatne odjemalce! 
Na roko jim je šel tudi zaton kolumbijskih kokainskih združb. Te so bile zaradi različnih pritiskov primorane vse več nadzora nad trgovino prenesti na Mehičane, dokler niso slednji industrije bele smrti prevzeli v celoti. Decembra 1993 so policisti Pabla Escobarja ubili med begom po strehah Medellina in s tem je bilo Kolumbijcev tudi simbolno konec. Zadnji steber v temelje prihajajoče kartelne vojne je dodala kar sama mehiška država. Leta 2000 je prišlo do demokratičnega preporoda, saj je nastopil prvi izvoljeni opozicijski predsednik, Vicente Fox. Toda korupcije se seveda ni dalo izkoreniniti čez noč in demokratična vladavina je vsaj na začetku pomenila, ironično, veter v jadra kriminalcem. Uradniki so bili še vedno podkupljivi, dočim diktatorske represije ni bilo več.


Militarizacija podzemlja
Koncem tisočletja se je na vrh Zalivskega kartela prerinil Osiel Cardenas. In sicer tako, da je izdajalsko pobil glavne sodelavce, zaradi česar je dobil vzdevek 'morilec prijateljev'. Ta krvoločni mož si je zaželel imeti spodobno oboroženo skupino pomagačev. Zaveznika je našel v pripadniku elitnih padalcev (GAFE) Arturu Guzmanu, ki bi moral kriminalce loviti, a je imel slabo naravnan moralni kompas. Na prigovarjanje jefeja je izstopil iz vojske in v nekaj mesecih med specialci nabral dob­ro trideseterico pomočnikov. Iz njih je nastala enota Los Zetas, po črki Z, ki so jo padalci uporabljali pri komunikaciji. Šlo je za visoko izurjene in od­lično oborožene soldate, ki jim med vojščaki kartelov ni bilo pa­ra. Samovšečni Cardenas se je z njimi ob strani po­ču­til tako pogumnega, da je pri­čel žugati ce­lo ameriškim agentom, ki so redno prihajali čez mejo iz Teksasa. A s tem si je na čelo narisal veliko tarčo.
Mehičani so se z ameriško pomočjo spravili v lov na Cardenasa in Zete z motom 'najprej streljaj, potem sprašuj'. Ko so leta 2002 Artura Guzmana zasačili v neki restavraciji, so odprli ogenj, preden se je imel priložnost obrniti. Z-1, kakor se je glasilo njegovo kodno ime, je zadelo petdeset krogel. Cardenasa so leto zatem ujeli živega in tudi on čemi v Supermaxu. Toda uspeh je bil varljiv. Trd pristop oblasti je zopet sprožil trši dolgoročni odgovor srdito kljubovalnih kriminalcev. Na čelo Los Zetas se je zavihtel Heriberto Lazcano, Z-3. Borce je še bolje oborožil in na pomoč poklical nekdanje gvatemalske specialce enote Kaibil. Ta je bila izurjena za boj z revolucionarnimi uporniki v pragozdu za vsako ceno in njeni soldatje so pobili cele vasi civilistov, da bi s teror­jem prisilili sov­ražnika k vdaji. Ravno teh krutih prijemov so priučili Zete in položaj se je izrodil v grotesko, ki smo ji priče danes.


Totalna vojna
Leta 2004 je prvi nasrkal Nuevo Laredo, kjer so se Sinalojci spustili v tekmo z Zalivci in Zetami. Velika napaka. Njihovi banditi iz mednarodne tolpe Mara Salvatrucha niso bili kos brezhibno organiziranim pokvarjenim specialcem. Tovornjak Sinalojcev je šel v eno smer, nazaj je pripeljal tovornjak iznaka­ženih trupel z napisom "pošljite nove pendejos, da jih pobijemo." Gvatemalci so bili bržčas tisti, ki so v kartelno vojno prinesli obglavljanja in razne prijeme za ustrahovanje, kot je obešanje trupel na najvidnejše kraje v mestu, denimo nadvoze. Predvsem pa odstranitev slehernika, ki si je drznil usajati, od policistov do politikov in novinarjev. Nek novi načelnik policije v Nuevu Laredu je preživel točno šest ur. Druge policiste so podkupili in ko so v mesto prišli federalci iz prestolnice, se je vnel še boj med njimi in skorumpirano lokalno policijo. Trupla so se pri­če­la kopičiti in leta 2005 je bilo takšnih umorov že tisoč petsto. To ni bil več običajen organizirani kriminal, saj so Zete v urbane praske mafijskih zd­ružb prinesli brezobzirno vojaško taktiko iz gverils­kih vojaških spopadov.
Spopadi so se razplamteli po vsej državi, kajti da bi se  konkurenčni karteli lahko branili, so morali prevzeti podobne prijeme. Nenadoma so se na vseh straneh borili zamaskirani bojevniki v zaščitnih jopičih, ki so na ramenih nosili metalce granat in si kričali vojaške ukaze. Konec leta 2006 je Foxa nasledil Felipe Calderon in hitro zaukazal brezkompromisen boj, ki ga uradno obeležujemo kot začetek kartelne vojne, dasi smo videli, da je kolesa zlagoma zavrtela že prej. Petdeset tisoč vojakov in vojaških policistov je preplavilo deželo in sprva so imeli nekaj uspeha. Na ladji La Es­meralda so za­seg­li kar triindvajset ton kokaina, kar je absolutni rekord. Toda mnogoglava mafijska kača je bila po­dobno zmuzljiva kot drugod po svetu … 
Vsem naporom navzlic so se žrtve množile. Leta 2007 je bilo kartelnih eksekucij dvesto na mesec, leta 2008 že petsto. Ciudad Juarez je z desetimi umori dnevno postal najnevarnejše mesto na svetu. Usmrtitve so bile vse okrutnejše – razkosavanja, za­ži­ganja, polivanja s kislino, umetelne oblike muče­nja iz prepovedanih priročnikov protigverilskega delovanja. Kriminalci so nam­reč tekmovali v tem, kdo bo bolj neusmiljen, saj imajo eksekucije točno določeno vlogo: zastraševanje. In ko glave na kolih ne presunejo nikogar več, si moraš izmisliti nekaj novega. Na primer napad z metalci granat na civilno proslavo v Moreliji, kjer je umrlo osem oseb. Oblas­ti so težko sledile razmeram, kajti karteli so spričo starih družinskih zamer serijsko sklepali enkrat premirja, drugič vojne napovedi. Los Zetas so obenem poskrbeli za dodatno zaostritev. Ker se je enota že dos­ti namnožila, so morali za vzdrževanje op­re­me tudi sami kaj zaslužiti, zato so se lotili ugrabitev, izsiljevanj in prekupčevanja z ljudmi. Mehika je padla v barbarizem. 
Status quo
Okrutni kaos nasilja je v nekem trenutku postal preveč celo za kartele. Te združbe so navsezadnje osnovane na trgovini (četudi ilegalni), kar tež­ko vodiš, če se ti nenehno majejo tla pod noga­mi. Karteli so se v vojni vse bolj drobili in leta 2010 so se Los Zetas denimo odcepili od Zalivcev ter se spopadli z njimi. Oziroma z vsemi, kajti zaradi novega nezaslišanega pokola v San Fernandu so jim drugi kriminalci z gnusom obrnili hr­bet, zato danes niso več najmočnejša frakcija. Analitiki sklepajo, da je ta drobitev tisto, kar je leta 2012 naposled za silo ustavilo padanje v še večjo norost. To in pa počasno, a vztrajno grajenje mehiškega uradniškega aparata, odpornega na korupcijo. Našteto ne pomeni, da so se razmere umirile, le da v povprečju niso več vsako leto hujše. Določena mesta so celo deležna izboljšanja, tudi Nuevo Laredo in Juarez, ki ni več niti med petdeseterico najnevarnejših sve­tovnih mest. Žezlo zadnja leta nosi Acapulco.
Trenutno smo priča pat položaju, ko so karteli preveč zaposleni sami s seboj, da bi zmogli iznajti kaj revolucionarno novega, mehiška vlada pa še ni dovolj prevetrila policije in sodstva, da bi lahko prešla v vsesplošno protiofenzivo. Zato se kot doslej loteva najvidnejših jefejev ali tihotapskih poti. Novice polnijo odkritja doma zgrajenih podmornic za tihotapljenje drog skozi Mehiški zaliv ali ob pacifiški obali. Mimo so časi 'mul', ki so tihotapile vrečice čez mejo eno po eno. Slične so najdbe stotine metrov dolgih tunelov za neopa­že­no smukanje pod mejo z ZDA – z vgrajenim prezračevanjem in vlakcem na električni pogon! Po enem takšnih, poldrugi kilometer v dolžini, jo je leta 2015 že drugič iz zapora podurhal El Chapo, bržčas najbolj poznani moderni mehiški don. Toda lani so ga v filmskem streljanju zopet začopatili in trenutno se Amnesty International pritožuje, ker mu v Supermaxu med spanjem ne ugašajo luči v celici. 
Izkušnje nas učijo, da ni misliti, da bi se karteli opotekali. V zadnjih letih so dosti birokracije prenesli na internet – v deep web, kjer se sklepa veliko poslov. Eden od agentov DEA je povedal, da je bil mafijski prodajalec, s katerim je komuniciral, "vljudnejši in sposobnejši od kateregakoli uslužbenca za tehnično pomoč." Nasilna kartelna vojna v Mehiki je anomalija, ki zakriva dejstvo, da so te združbe v jedru od­lično organizirana trgovsko-predelovalna podjetja, dobro prilagojena modernim globaliziranim časom. Večino kemikalij, ki jih potrebujejo za predelavo koke v kokain, danes uvozijo s Kitajske. Skrbno oblikujejo lastne znamke izdelkov z belim praškom, vk­ljuč­no z logotipi in zagotavljanjem kakovosti ter sledljivosti! “To so brez dvoma multinacionalke enaindvajsetega stoletja,” pravijo pri DEA, “le da imajo namesto nedolžne varnostne službe vojsko izkuše­nih morilcev s protiletalskimi raketami, ki so v trenut­ku nared.” Med slednjimi zadnja leta vznikajo ženske ašašinke. Karteli jih ponucajo tam, kjer grož­nje ne delujejo, zato gre za mične gospodične, ki pomigajo s tazadnjo, da se oči policistov obrnejo proč. Če to ne vžge, pa se prelevijo v hladnokrvne morilke, ki trofeje objavljajo na Instagramu. Njihove najljubše tarče so ženske borke nasprotnih kartelov! Kljub nežnejšemu spolu pa ne končajo nič manj nasilno od moških soborcev, če jih ujamejo. Tudi njihove ostanke redkokdaj najdejo v enem kosu. 
Balade še nastajajo
Okrog mehiško-ameriške meje je vkup z narcotraficantes vzniknila značilna folklorna glasba narcocorrido, ki opeva ideale in podvige neustrašnih tihotapskih gangsterjev. V Sinaloi imajo tihotapci še vedno pozitiven revolucionaren patos borcev proti represivni oblasti, čeprav je kartelno nasilje romantično podobo kanec vseeno načelo. Tu bo mafijo izkoreninil šele celosten pristop, ki bo združil dobro odmerjeno palico s korenčkom. Kmeta pač težko prepričaš, naj goji limeto, če z marihuano zasluži de­setkrat več. Če mu nasad požgeš, bo pač zasadil novega, saj kanabis urno raste. 
Zato ameriški nastopaški boj proti drogam, ki je šprical plantaže s strupi in iz ZDA ustvaril nacijo z največjim deležem prebivalstva v zaporih, ne deluje. Ne le to, položaj je z militarizacijo konflikta za­ost­ril in doprinesel k moriji v Mehiki. Ta je posledica dejstva, da so se vsi problema lotevali na napač­nem koncu – pri simptomih preprodaje in s tem povezanem kriminalu. Namesto da bi preprodajalcem vzeli razlog, zakaj preprodajajo. Trgovine z omamo ne bi bilo, če po njej ne bi bilo povpraše­vanja. Če skadiš džojnt, ki si ga pridelal v nasadu za hišo, res ne pridodaš k mamilaški mafiji. V sleherni beli črtici pa že lahko odzvanjajo kriki ljudi, ki jim v počasnem zaporedju, da so čim­dlje živi, odrežejo dlani, stopala in nazadnje glavo ter jih obesijo z nadvoza avtoceste na obrobju Mexico Cityja.

Industrija omame in terorja objavljeno: Joker 285
april 2017