Revija Joker - Razpolovna doba

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Razpolovna doba
...
Zakaj se po smukanju okoli krške nuklearke ne boste svetili v temi in čemu je na Krasu dobro zračiti stanovanja, razloži Aggressor.

Radioaktivnost ljudstvo rado povezuje z zloveščimi znaki kričečih barv, Černobilom in sodi, ki bi jih bil malokdo pripravljen trpeti pred domačim pragom. Z njo naj se po splošnem prepričanju ukvarjajo možje v skafandrih in s prasketajočimi artefakti v rokah ali pa taki suhcene postave, z očali dioptrije -20, kakršni drobijo po hodnikih Black Mese. Četudi vam ne morem povedati, kaj je pičilo Ventilčke, da so svoji paradni igri nalepili ravno ime ene osnovnih karakteristik atomov snovi (half-life namreč pomeni razpolovno dobo), pa bom priložnost zvito izkoristil za to, da več napišem o pojmu samem. Radioaktivnost je namreč karseda naraven in predvsem zelo razširjen ter izrabljen pojav - mnogo bolj, kot si marsikdo predstavlja. Živa bitja se nenehno kopajo v morju sevanja iz tal, vesolja in snovi, ki jih na ta ali oni način vnesejo v telo. Toda bežeče žarke je človek zauzdal in jih uporablja pri množici različnih dejavnosti, od ocenjevanja starosti in sterilizacije hrane prek odkrivanja ter zdravljenja bolezni do zaznavanja dima in merjenja vlage. Spodobilo bi se torej, da bi na stvar gledali s kanček večjo mero optimizma.
Slednjega predvsem ni manjkalo znanstvenikom, ki so pisali zgodovino odkrivanja radioaktivnosti. Fenomenu je 1896 prvi prišel na sled Antoine Henri Becquerel, ko je opazil, da vzorec urana potemni fotografsko ploščo, četudi je od nje ločen s papirjem. Dve leti pozneje sta ga francoska kemika Marie in Pierre Curie stisnila v kot z dognanjem, da je vezan na atome snovi, neodvisno od njihovega kemičnega ali fizikalnega stanja, za nameček pa sta odkrila elementa polonij in radij. Past je zaprl Britanec Ernest Rutherford, ki je uspel 1899 v sevanju razločiti različne vrste žarkov in ugotovil, da se med dogajanjem elementi pretvarjajo v druge (akoravno to odkritje pripisujejo tudi nemškemu fiziku Friedrichu Ernstu Dornu). Ko je Rutherford nato 1911 dokazal obstoj atomskega jedra, je bilo prvotnega prepričanja o atomu kot najmanjšem gradniku snovi nepreklicno konec in vrata raziskovanju subatomskih delcev (torej delcev, ki sestavljajo atome) so se odprla na stežaj. Nadaljnje ugotovitve so dale odgovore na mnoga vprašanja o dogajanju v atomskem jedru in s tem povezanim sevanjem.

Razpolovna doba objavljeno: Joker 139
februar 2005