Revija Joker - Velike bitke: srednji vek

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Velike bitke: srednji vek

 
Alahu akbar
Kdo se dandanašnji med seboj najmanj mara? Skini in čefurji? Angleži in Turki? Srbi in Hrvati? Odgovor je kakopak Arabci in Izraelci oziroma, bolj posplošeno rečeno, muslimani in Židi. Hecno pri tem je, da imajo navkljub različnim kulturam istega prednika, kajti tako Izreaelovo ljudstvo kot arabska plemena so semitskega izvora (semiti se imenujejo po Semu, sinu Noeta).
Do sedmega stoletja našega štetja so severni Arabci povečini sprejeli krščanske ali židovske nauke, dočim so na južnem delu polotoka častili svoja božanstva in duhove (džine). Hudega se nikomur ni godilo in živeli so v blagostanju, saj je bilo njihovo ozemlje trgovsko križišče med Daljnim vzhodom (tako imenovana svilnata pot, ki je vodila s Kitajske), Afriko in Evropo. Poleg tega so sami pridelovali zelo cenjene začimbe in dišave. Mesta so zato cvetela in zahodni del arabskega polotoka je bilo eno samo veliko nakupovalno središče. Največji smenj je bilo mesto Makka (Meka) ob Rdečem morju. V dotičnem kraju se je okrog leta 570 rodil Mohamed. Fantič je že zgodaj osirotel, zato se je moral začeti sam preživljati kot kamelji vodnik. Ker je bil fante bistre glave, stopicljanje ob karavanah pa mu ni predstavljajo intelektualnega izziva, je imel navado obiskovati neko votlino na bližnji gori Hira, kjer je razmišljal in meditiral. Prav tam se mu je v podobi Džibrila (angela Gabriela) prvič razodela božja beseda. Mohamed je potreboval precej časa, da je doumel, da ga ne obseda hudič. Leta 613 se je prepričal, da mora razodetje deliti z ostalimi. Tako je pričel širiti boj proti starim malikom in oznanjati vero v edinega, nevidnega in vsemogočnega boga, Alaha, in v neogibnost poslednje sodbe. Pri tem se je

Na praporu mohamedanske vojske piše 'La ilaha ila Alah', kar pomeni 'Ni drugega boga od Alaha'. Arabci so to misel fanatično širili širom sveta.
Mohamed imel le in samo za božjega sla, preroka, in ne za božje utelešenje, kakršen je denimo Jezus v krščanstvu. Moram pa posebej poudariti, da islam ne zanika krščanske in židovske zgodovine. Jo zgolj nadaljuje, saj priznava kot preroka tako Jezusa kot ostale 'junake' stare zaveze.
Mohamedovo pričevanje v Meki ni obrodilo sadov, zato je leta 622 pobegnil na sever, v mesto Jathrib. Tam so preroku prisluhnili, zato je tam ustanovil prvo muslimansko skupnost. To leto je prvo leto muslimanskega koledarja (imenujejo ga hidžra - izselitev) in kasneje so Jathrib zaradi tega preimenovali v Medinat-at-Nabi, prerokovo mesto, ali krajše Medina. Naslednja leta je Mohamed še naprej sprejemal Alahovo razodetje in pridno širil božjo besedo - 'Alahu akbar!' Bog je največji. Leta 630 je s somišljeniki zavzel Meko, s čimer se je pričela islamska sveta vojna, ki traja še dandanes (k njej odprto poziva Sadam). Džihad, kot se sveti vojni reče po arabsko, je namreč zapovedana dolžnost slehernega muslimana. Gre za zelo dejavno vsiljevanje 'prave' vere nevernikom. Sredstva so drugotnega pomena, zato je glavno vlogo džihada v srednjem veku odigrala bridka sablja. Bit tega muslimanskega fanatizma tiči v Mohamedovi zapovedi, da ubijanje nevernikov ni greh in da je smrt pri širjenju islama samo bližnjica do paradiža. Je pa tudi res, da je bil džihad velikokrat le verska pretveza za uresničevanje političnih in ozemeljskih ciljev častihlepnih vladarjev. 
Po nenadni Mohamedovi smrti osmega junija leta 632 so njegovi bližnji sodelavci izvolili namestnika (kalifa), saj prerok ni zapustil nobenega moškega naslednika (imel pa je hčerko Fatimo). Prvi štirje kalifi (Abu Bakr, Omar, Otoman in Ali) so bili glavni širitelji islama. Tretji kalif, Otoman, je bil pomemben zato, ker je dal vse Alahove nauke, ki so se dotlej prenašali le ustno, zapisati v sveto knjigo Qur'an (Koran). V sredini sedmega stoletja so se pričela arabska osvajanja, ki so spremenila zgodovino prenekaterega kraja in naroda.
Čeprav Koran dovoljuje širjenje islama z ognjem in mečem, je do neke mere vseeno popustljiv. Neverniki - častilci malikov in starih božanstev - so imeli možnost mirne spreobrnitve. Ako so islam sprejeli, je bil džihad dosežen. V nasprotnem primeru so nevernike pobili. Povsem drugačen položaj so imeli pri arabskem osvajanju judje in kristjani. Tem so muslimani rekli 'ahl al-kitab' - ljudje knjige, in jim pustili lastno vero, le višji davek so morali plačevati. Večina jih je sprejela islam, saj so bili na bližnjem vzhodu in severni Afriki od vekomaj praktični. Jahve, Bog ali Alah - povsem vseeno jim je bilo, pomembno je bilo le, kateri je najcenejši.

Prvi val arabskih osvajanj je zavzel perzijsko ozemlje in dodobra skrčil obseg Bizanca. Na začetku osmega stoletja je muslimanska država, katere središče so iz Medine prenesli v Damask, obsegala ozemlje od reke Ind na vzhodu prek severne Afrike do vsega Pirenejskega polotoka (od takrat je mesto Cordoba). Slednjega so zavzeli po sedemdnevni bitki z Zahodnimi Goti. Papeško Evropo je ta bliskoviti pohod močno presenetil in seveda prestrašil. Že res, da so bili celinski narodi takrat vsega hudega vajeni, vendar je bila nevarnost islama drugačna od tiste, ki je grozila od barbarskih plemen. Šlo ni namreč le za ozemlje, marveč za kulturo, ki so jo Arabci vsiljevali. Na Evropo so pritiskali z s Sredozemlja (zavzeli so Sicilijo in Sardinijo), na vzhodu so bezali v Bizanc, na zahodu pa so leta 732 prekoračili Pireneje, prečkali Garono in prodrli vse do mesta Poitiers. Tam jih je pričakala združena frankovska vojska s Karlom Martelom (Kladivom) na čelu in obrzdala saracensko napredovanje, ki bi nedvomno povsem obrnilo kolo zgodovine. Evropa se je s tem ubranila džihada vse do turških vpadov dobrih sedemsto let kasneje.
Arabsko osvajanje je resda vsiljevalo povsem tujo kulturo, jezik in vero, vendar je imelo tudi svoje pluse, kajti kakor hitro se je besnilo vojne poleglo, je pokazalo svojo dobro plat. Arabci so namreč imeli zelo razvito znanost, od astronomije do medicine, ki so jo dobrohotno delili z vsemi novopečenemi muslimani. Zelo hitro so se tudi priučili obrti spreobrnjenih ljudstev in jih širili po vsem svojem ozemlju. Tako so s kitajskih meja prinesli papir, od Indijcev so dobili številke, ki so bile bolj praktične od rimskih (zato jim pravimo arabske številke), v Perziji so se naučili umetnosti tkanja preprog... Le nečesa jim ne smemo odpustiti. Ko so okoli leta 634 mohamedanci vdrli v Egipt, jim je v roko padlo čudovito mesto Aleksandrija. Kalifa Omarja so vprašali, kaj narediti z gromozansko knjižnico, v kateri je bilo bojda shranjenih prek 700.000 zvitkov. Omar je odvrnil: 'Če na zvitkih piše enako kot v Koranu, so odveč. Če pa je v njih kaj drugega, so škodljivi.' Najdragocenejšo zbirko pisanega gradiva v zgodovini so tako uničili plameni...
 

Velike bitke: srednji vek objavljeno: Joker 92
2001

poglavja članka:

Uvod