Revija Joker - Velike bitke: srednji vek

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Velike bitke: srednji vek

 
Deus lo volt
Prodor islama je bil v bitki pri Poitiersu zajezen in videti je bilo, da so se Arabci zadovoljili z zavzetim ozemljem. Bagdadski vladar Harun al Rašid je celo poslal bogato darilo Karlu Velikemu in na njegovo priprošnjo omogočil varno romarsko pot kristjanom na Jezusov grob v Palestini. A četudi je bil Karel mogočen vladar, ni imel pravega naslednika, tako da so po njegovi smrti učinki zvez in poznanstev klavrno propadli. V devetem in desetem stoletju so papeži močno pridobili na veljavi in ker so jim šli muslimani na živce, so pričeli pritiskati na evropske vladarje, naj kaj ukrenejo. Piko na i so postavili Seldžuški Turki, ki so okoli leta 1000 zavzeli Bagdad, od tam pritiskali na Bizanc in sčasoma osvojili vso Anatolijo. Turki so bili eno od evrazijskih nomadskih plemen in, kar se civiliziranosti tiče, daleč od Arabcev. Temu primerno so se obnašali: kar naenkrat so postala romanja v Jeruzalem silno nevarna oziroma kar nemogoča. Častihlepni papež Urban II. je spoznal, da je prišel čas za velika dela. Evropa se je v tistem obdobju ustalila in gospodarstvo ni bilo več v razsulu, zato je bil mogoč velik vojaški podvig. Z njim bi papež ubil več muh na mah. Poleg tega, da bi povečal svoj vpliv, bi se odzval klicu na pomoč bizantinskega cesarja Alekseja I. in s tem naredil korak k morebitni ponovni združitvi cerkva, za nameček pa bi pod eno (papeško) zastavo združil vso Evropo in pridobil ozemlja na bližnjem vzhodu. Zato je papež na koncilu v Clermontu leta 1095 odprto pozval kristjane v križarsko vojno za osvoboditev svetega mesta in

V križarskih vojnah sta se spopadli dve verski skrajnosti.
njegove okolice. Ker je bil Urban II. govorec kot se šika, je z obljubami o odpuščenih grehih in bogatih ozemljih pregovoril plemstvo, še hitreje pa revno ljudstvo. Pridigo je zaključil z znamenitim stavkom, ki je postal križarki moto: 'Deus lo volt!', Bog hoče tako. Novica se je razširila kot blisk in vsepovsod so se pričele zbirati množice kmetov in preprostih ljudi, ki so v znak zaobljube papežu in Bogu na svoja oblačila prišile rdeč križ. Nemudoma so pod vodstvom škofov in menihov v Jeruzalem odrinile cele karavane, ki so bolj spominjale na preseljevanje narodov kot na urejeno vojsko. Čeprav niso imeli pojma, kako daleč je Jeruzalem in kakšne so dežele, kamor se podajajo, so še istega leta dosegli Bizanc. Pogled na neorganizirano, nedisciplinarno, slabo oboroženo in predvsem izstradano drhal bizantinskega vladarja Alekseja I. ni navdal z navdušenjem, saj je od papeža pričakoval poklicno vojsko. Poleg tega so se izgredi v vrstah križarjev vrstili vse od odhoda iz domačih vasi. Znano je namreč, da so v mestih ob Renu, na Madžarskem in na Balkanu izvedli množično morijo vsaj deset tisoč Židov. Bizanc je bil v tistem času daleč največje evropsko mesto in je s pol milijona zelo civiliziranih prebivalcev stal ob boku Bagdadu in indijskim ter kitajskim mestom. Umazana, nekaj desettisočglava množica nekako ni sodila v cvetoče in barvito mesto, zato so jih karseda hitro prepeljali čez Bospor na Anatolijo, kjer se je pričelo ozemlje Seldžukov. Baje so kmečki križarji zabeležili celo nekaj uspehov, v katerih jim je uspelo ubiti par deset Turkov. To jih je navdalo s takim zanosom, da so brezglavo jurišali na bližnje mesto Nikeja. V neki soteski, komaj deset kilometrov stran od obale, so padli v zasedo in manj kot tisoč preživelih je rešilo le naglo posredovanje bizantinskega ladjevja.


Medtem ko so Turki delali kebab iz križarske predhodnice, je bila prava evropska vojska še vedno v pripravah. Plemiči so ženam natikali železne pasove, pisali oporoke in prodajali posesti. Proti cilju so se odpravili komaj poleti prihodnjega leta, avgusta 1096. Štiri ločene skupine pod vodstvom toulouškega grofa Rajmunda, princa Huga de Vermandoisa, Godfrida Bouillonskega in Normana Bohemunda so se združile pred Bizancem. V nobenih od skupin ni bil kakšen pomemben evropski vladar ali vojskovodja, saj je šlo le za manjše fevdalce, ki so se želeli spokoriti ali si pridobiti nova ozemlja. Težava je bila tudi ta, da se štirje poveljniki in drugi plemiči nižjega rodu med seboj niso marali, tako da so se neprestano pričkali. Aleksej I. jih je s hudo muko pripravil, da so mu prisegli zvestobo.
Po stopinjah nesrečnih 'ljudskih' križarjev, kot so rekli kmečki predhodnici, je šestdesettisočglava, pretežno frankovska vojska prišla do obzidja Nikeje in ga pričela oblegati. Zgodovinski kronisti, najverjetneje menihi in redki pismeni vitezi, so v svoje dnevnike med drugim zapisali podrobnost, da so s katapulti metali glave Turkov čez mestno obzidje. Hec pri vsem tem je bil, da jim utrdbe ni uspelo zavzeti s silo. Prebivalci so se miroljubno predali bizantinskim ladjam, ki so na mesto pritisnile z vodne strani. Nikeja je bilo bogato mesto, saj je bila rezidenca turškega sultana Kilidža. Zlato in ostali zakladi so križarje navdali z velikim zanosom. Če so obogateli že v preddverju Svete dežele, kaj bo šele tamkaj. Za nameček so bili prepričani, da jih vodi božja roka, zato so se trumoma odpravili naprej po stari rimski anatolijski cesti. Vmes se jim je elan še enkrat dvignil, ko so znova pognali turške čete v brezglavi beg. A zanos so hudo potrebovali, saj so kmalu prišli v pekel brez vidnega sovražnika. Turki so namreč požgali vsa naselja ob cesti, zasuli ali zastrupili vodnjake in celo do golega posekali oljčne nasade. Povorka križarjev se je sredi najhujše poletne vročine valila po razbeljeni turški polpuščavi. Že sama hoja v oklepu pri štiridesetih stopinjah je mučna, kaj šele manjek vode in hrane ter kup bolezni, od tifusa prek griže do skorbuta. Toda križarje je resnično navdajala božja moč, saj so kljub petini za boleznijo umrlih dosegli prijateljske krščanske Armence na vzhodu turškega polotoka. Z njihovo pomočjo so zasedli Edesso (današnje mesto Sanliurfa), kjer so ustanovili prvo tako imenovano križarsko kneževino. Do končne postaje, Jeruzalema, jih je ločila le še ena postaja: stara in mogočna utrdba Antiohija (Antakija). Mesto je bilo okrog in okrog obdano z dvanajst kilometrov dolgim zidom. Križarji, izmučeni od lakote in prezebli, kajti pričela se je zima, lesa pa ni bilo nikjer, so dolge mesece križem rok posedali pred zidovjem in upali na čudež. Ko je že kazalo, da se jim bije zadnja ura, saj se jim iz notranjosti dežele približevala trikrat večja vojska kurdskih, turških in arabskih najemnikov, ki so šli v 'džihad', se je čudež dejansko zgodil. Nek užaljeni turški stražar mesta je za pest cekinov spregledal odprt prehod v obzidju. Drugo jutro ni bilo v Antiohiji niti enega živega muslimana. Krščanska vojska je med križarskimi vojnami namreč ročno pozabila na vseh zadnjih sedem božjih zapovedi, ki se tičejo človeka. 
Kaj kmalu so oblegovalci postali obleganci, saj je do trdnjave dospela prej omenjena muslimanska armada. Križarjem je bila vsem grehom navkljub sreča hudo naklonjena, kajti zaradi neenotnosti muslimanskega sveta, ki je bil zdesetkan na kalifate, sultanate in emirate, ta vojska ni bila celota, marveč kup oddelkov, ki so se med seboj stalno ravsali in bili eden do drugega nevoščljivi. Prav ta nesloga muslimanov je bila kriva, da je njihova vojska v odločilnem trenutku razpadla in se enostavno obrnila proti svojim domovom. Toda križarji so se, namesto da bi se podali proti jugu in dosegli svoj končni cilj, pričeli prepirati o tem, kateri voditelj si bo lastil osvojeno mesto. V besedne boje so posegli že Genovežani, spretni trgovci, ki jim je vojna močno godila, saj so služili kot še nikoli. Šele trinajstega januarja 1099 se je glavnina križarkse vojske obrnila proti Jeruzalemu.
Bolj ali manj srečno je odprava poleti istega leta prispela v Lido (današnji Lod, kjer je tudi izraelsko mednarodno letališče). Na poti do svetega mesta so se ustavili v vasici Emavs, kjer se je na velikonočni ponedeljek iz groba vstali Jezus prvič prikazal dvema popotnikoma. Vojaki so bili histerični od sreče, da hodijo po

Obleganje Jeruzalema se je uspešno končalo šele z rabo oblegovalnih naprav.
zemlji, na katero je stopila Gospodova noga. A kljub navdušenju dobro utrjenega Jeruzalema v prvem naskoku niso zavzeli. Spet se jim je nasmehnila sreča, da so bile v bližini ravno genovežanske trgovske ladje, polne orodja in materiala za gradnjo oblegovalnih naprav. Štirinajstega julija je Jeruzalem padel in mestne ulice, hrib Sion, Davidovo palačo ter Salomonov tempelj je barvala kri muslimanov. Razen peščice stražarjev, ki si je kupila življenje, ni preživel niti en Alahov zagovornik v mestu (okoli 35.000 trupel). Celo Žide so sežgali skupaj s sinagogo. Tako se je končala prva križarska vojna, ki so jo v končni fazi sicer dobili križarji, vendar bolj po spletu srečnih naključij kot zaradi vojaške nadmoči. Islamski narodi, ki so bili dotlej do kristjanov prizanesljivi in tolerantni, so škrtali z zobmi in snovali maščevanje. Največja ironija pa je bila, da je ladja, ki je papežu nosila vest o zmagi, v Rim prišla tridesetega julija. En dan prepozno: Urban II., pobudnik križarske vojne, je bil umrl dan prej.
No ja, zasesti mesto je eno, obvarovati ga na sovražnikovi zemlji tisoče kilometrov stran od zaveznikov pa je težava drugačne sorte. Že mesec zatem so se morali križarji pri obmorskem mestu Askalon (Ashqelon) spopasti z egipčanskimi silami. Okrepčane križarske vrste so Egipčane uničile. Za večino vojakov je bil pohod opravljen: sveto deželo so počistili, svojo dušo takisto in po štirih letih bi bil čas, da se vrnejo k družinam. Večini ni niti na kraj pameti prišlo, da bi se nastanili v sovražni in zavoljo klime negostoljubni deželi. Toda zaradi dobre propagande so se v naslednjih letih in desetletjih iz Evrope tjakaj vseeno valile množice vernikov, bodisi v iskanju Boga, bodisi iz materialnih razlogov. Večina prihodnjih križarskih vojsk je odšlo na pot bolj iz slednjih, s čimer se je prepad med islamom in rimokatoliško cerkvijo le širil.
Druga vojna je bila kratka (1147-1149). Začela se je zato, ker je padla kneževina Edessa. Turki so jo zavzeli, kar je bil povod, da so menihi pričeli ponovno pozivati k orožju. Odzvala sta se nemški kralj Konkrad III. in francoski Ludvik VII. V igr

Saladin je bil velik muslimanski voditelj.
i je bilo veliko političnih spletk, saj so se prijateljstva in sovraštva spreminjala čez noč, pri čimer je veliko vlogo igral Bizanc. Rezultat je bil, da so Turki obe vojski pošteno premikastili. Najhujša napaka pa je bila, da je hotel ostanek križarjev zavzeti bogati Damask, s čimer so jeruzalemski kristjani izgubili edinega muslimanskega nesovražnika. Uspeh druge križarske vojne je zabeležila le peščica angleških vitezov, ki je pomagala osvojiti mohamedansko trdnjavo Lizbono. Smešno, ampak resnično.
Muslimanski svet od Nila do Evfrata je grdo gledal na Jeruzalem, ki je postal kraljevina. Ni jim šla toliko v nos sama ozemeljska izguba, saj so bili navsezadnje tudi sami pobožni in so v tem pogledu razumeli kristjane. Bolj jih je motilo obnašanje križarjev, ki so zatirali muslimane, ropali karavane in se do okoliških sosedov vedli na moč vzvišeno. Najbolj je penil egipčanski vladar Saladin, ki je ob priliki (tretjega julija 1187) z močno vojsko premagal glavnino jeruzalemske vojske. Za tem so padla okoliška krščanska mesta in nazadnje tudi Jeruzalem. Saladin je bil za razliko od križarjev pred oseminosemdesetimi leti milosten do nasprotnika in ni ubil niti enega vojaka, ki je položil orožje, ali ženske.
Glas o padcu Jeruzalema nazaj v muslimanske roke se je naglo razširil po krščanskem svetu. Stekle so priprave za tretjo križarsko vojno, v katero so se leta 1189 vključili štirje največji evropski voditelji: angleški Rihard Levjesrčni, francoski Filip II., nemški Friderik Rdečebradec in Leopold Avstrijski. Navkljub elitni vojski in nekaj osvojenim utrdbam Jeruzalema niso dobili. Tri vojske v vojni niso videle dolgoročnega pomena, zato so se pobrale domov, ostal je edinole Rihard, ki si je sicer s tem pridobil nesmrtno slavo, kar pa je tudi vse. Nazadnje je moral zaradi bratovega nespametnega vladanja (saj se spomnite Robina Hooda?) pobrati šila in kopita. S tem se je končala tretja križarska vojna. Tej so v trinajstem stoletju sledile še tri vojaške in ena romarska, a vse so bile le bleda senca prve in s povsem drugačnimi cilji. Četrta, denimo, sploh ni bila obrnjena proti muslimanskemu svetu, amp

Rihard Levjesrčni je bil Norman in je angleško govoril zelo za silo.
ak so križarji raje zavzeli Bizanc. Noben križar s sabljo v roki ni nikoli več stopil pred Jeruzalem... Če potegnem črto, so vse križarske vojne (oštevilčili so jih šele kasnejši zgodovinarji) dolgoročna neumnost in tudi z vojaškega stališča popolna polomija. Križarji so imeli skozi stoletja več sreče kot pameti, čeprav so vseskozi vlekli napačne poteze. Vseeno pa so vojne krščanski Evropi v prenekaterem pogledu koristile. Vsi povratniki s pohodov so na domove prinesli vsaj delček kulture orienta. Močan pečat Evopi so dali tudi bojevniški meniški redovi, ki so jih ustanovili v Sveti deželi (več o njih v okvirčku). Najpomembnejši doprinos je bil pak gospodarske narave. Trgovina z bližnjim vzhodom in severno Afriko je cvetela kot še nikoli, od česar je največ imela Italija, konkretno trgovski mesteci Genova in Benetke. Bogatija na apeninskem polotoku se je spričo tega odločno povišala, zaradi mešanja kulture pa tudi miselnost. To je bila dobra osnova za preporod, renesanso.
 

Velike bitke: srednji vek objavljeno: Joker 92
2001

poglavja članka:

Uvod