Revija Joker - Velike bitke: srednji vek

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Velike bitke: srednji vek

 
Ching-gis khan
Pred petnajstimi leti je slovenska televizija vrtela nadaljevanko o Marcu Polu, ki je iz rodnih Benetk potoval v daljno Kitajsko. Tamkaj je vladal Kublajkan, vsesplošno razgledani mongolski vladar, ki je širil budizem, spodbujal umetnost in literaturo ter rade volje sprejemal tuje pustolovce. Skatka, bil je pravo nasprotje svoje neciviliziranega deda, Džingiskana. Čeprav ne gre zanikati, da so Mongoli v v njegovem času osvojili največje ozemlje v zgodovini, bo tudi zelo držalo, da je bil njihov vladar za razliko od večine osvajalcev napol divjak, barbar v pravem pomenu besede. Razen narečja lastnega krdela ni znal ene tuje besede, kaj šele pisati; tričetrt življenja se je čudil zgodbam trgovcev o hišah na vodi (ladjah) in kamnitih cestah čez reke (mostovih); in vsepovsod je sejal samo smrt ter razdejanje. To je dejstvo, ki ga potrjuje zgodovina stotin srednjeazijskih mest, ki jih je mongolska vojska pregazila, kot trop kobilic uniči žitno polje. Samarkand (Uzbekistan) je bilo v trinajstem stoletju mesto z zgodovino tisoč in petsto let. V njem so se mešale številne kulture (helenizem, islam, budizem), saj je skozenj vodila 'svilnata' pot, trgovska smer z Bližnjega na Daljni vzhod. Ko ga je leta 1220 obiskal Džingiskan, ni od starega mesta ostalo nič; niti obzidje, niti antični kipi, ki jih je tja pripeljal Aleksander Makedonski. Legenda pravi, da je od okoli 200.000 prebivalcev mongolski vpad preživela cela deveterica.


Vrnimo se v leto 1167. Takrat se je ob Bajkalskem jezeru (dandanašnji leži nad mongolsko-rusko mejo) poglavarju ene od nomadskih mongolskih hord, Jesugeju, rodil sin. Poimenoval ga je Temudžin, kajti navada je bila, da novorojenca poimenujejo po kakem velikem dogodku. Temudžin je bilo ime tatarskemu poglavarju, ki ga je Jesugej predtem ubil. Pozneje so Tatari smrt svojca maščevali in Temudžinovega očeta zastrupili. Vendar pa so si s tem nakopali fantičevo nesmrtno mržnjo in vrsto let je bila njegova edina želja, da uniči dotično tatarsko pleme. Z združitvijo okoliških mongolskih ljudstev mu je to tudi uspelo, nakar si je zadal novo nalogo: povezati vsa stepska krdela, torej Tatare, Merkite, Mongole, Tajčute, Kereite... Ker je bilo nomadsko življenje nevarno, saj so se med seboj pobijali in si kradli konje kot za stavo, je bila varnost, ki jo je obljubljal Temudžin, pogodu vsem, zato se je njegov ordu (taborišče) hitro večal. Nekaj nasprotnikov je sicer imel, a te je nemilostno pobil. Pri tem si je izmislil nekaj naprednih vojaških taktik, ki so bile za Mongole novost, saj je bilo dotlej njihovo vojskovanje neorganizirano udrihanje vsepovprek. Temudžin je uvedel desetnije, stotnije in tisočnije. Vsak oddelek je imel vodjo, ki je natanko vedel, kaj je njegova naloga. Vojska je imela časa in prostora za urjenje na pretek, zato je njena moč hitro naraščala. Vse bi ostalo pri tem, če ne bi lokalni vrač nekega večera Temudžinu iz kosti prebral besedi 'ching-gis khan', džingiskan, vesoljni vladar.
Leta 1211 je Džingiskan povezal plemena in se obrnil na jug. Kitajce (takrat cesarstvo Kin) so nomadi sovražili, kajti trgovci so se jim zaradi življenja v jurtah (šotori

Temudžin sicer ni bil najbolj civiliziran voditelj, vendar mu vojaških sposobnosti ne gre oporekati.
, podobni indijanskim vigvamom) in jih venomer goljufali pri blagovnih menjavah. Zato so Mongoli v pičlem letu (od 1214 do 1215) zavzeli severno Kitajsko s Pekingom vred. Pretiranega upora ni bilo, kajti kitajska vojska je bila v razsulu. Cesar je nasprotniku sicer ponudil hčer za ženo (Džingiskanova glavna žena je bila Borte, imel pa jih je še kak ducat), ampak to ni spremenilo njegovih odločitev. Pri zavzemanju mest so si osvajalci pomagali z raznoraznimi bojnimi stroji (katapulti in podobno) ter zvijačami. Izstopa ukana, ko je obleganemu mestu predlagal odkupnino deset tisoč mačk in ptičev. Ko so mu jih prinesli, so Mongoli nanje privezali koščke bombaža, jih zažgali in živali so zdirjale nazaj v luknje domačega mesta, od katerega je kmalu ostal le pepel. Po padcu Kitajske je svoje večstotisočglavo vojsko obrnil proti zahodu in osebno prisostvoval zavzetju severne Indije ter vzhodnega muslimanskega sveta. Prav od tam je ohranjenih največ zapisov o Mongolih, saj so za Arabce predstavljali poosebljenega Šejtana.
Džingiskan je plenil in moril do leta 1227, ko je umrl nepojasnjene smrti (najbrž se ga je pretirano napil, kar je bila itak navada vseh azijskih nomadskih ljudstev - spomnite se Hunov). Mongolski imperij zaradi tega ni oslabel al

Majhni, hitri konji so bili temelj mongolske vojaške nadmoči.
i se skrčil, zgolj razdelil se je med štiri sinove: Jočija, Jagataja, Ogadaja in Toluja. Oni in njihovi nasledniki so ustvarili velike države po Aziji. Ena takih je bila Zlata horda v zahodni Rusiji. Čudno ime, a če vam povem, da 'horda' izhaja iz besede 'ordu', dobi vse skupaj pravi pomen. Mongoli so Rusijo mendrali vse do konca petnajstega stoletja, ko jih je premagal Ivan III. Naslednji veliki mongolski naslednik je bil Timurlenko, ki je v 14. stoletju vodil osvajalne pohode po južni Aziji od Egipta do Indije. Najbolj znan je bil seveda Kublajkan, Tolujev sin, ki je utrdil in organiziral osrednje mongolsko-kitajsko ozemlje ter pričel kitajsko dinastijo Juan.
Džingiskanu je tako v življenju uspelo čisto vse, kar si je bil zadal: maščeval je očeta, združil pastirska plemena in postal brezpogojni vladar step. Za nameček je svoje seme zasejal od Pekinga do Moskve. Z neizmerno krutostjo in hkrati dobro urejeno ter predvsem hitro vojsko si je v zgodovinskih spisih zagotovil nesmrtnost. Še dandanes so v Mongoliji skrajneži, ki bi radi svoj narod spet popeljali do svetovne slave. Na srečo jih je le peščica, vseeno pa o Džingiskanovi veličini priča po njem imenovana glavna ulica v Ulan Batorju.
O Temudžinovem zgodnjem življenju in vzponu govori roman Črni volk, ki se lepo bere, vendar ne kaže Mongolov v pravi (beri: primitivni in kruti) luči. Pisatelj namreč opisuje Džingiskana na podoben način kot Karl May Vinetuja. Modrosti in pravičnosti poln Mongol pač ni bil!
Srednji vek ni poznal leta brez bitke, zato bi bilo naštevanje vseh vojn jalovo delo. Katera je najpomembnejša? Je to poraz Hunov, saj bi dandanašnji sicer mi vsi govorili madžarsko? Morda zmaga Frankov nad Arabci, ker bi bile v nasprotnem primeru najmanj Portugalska, Španija in Francija muslimanske države? Stoletna vojna? Slovenski kmečki upori? Prav vsaka, še tako neznatna bitka pomeni kamen v toku zgodovine. Kaj bi bilo, če bi poražena stran zmagala, je odveč ugibati. Pomembneje za splošno razgledanost in lastno osveščenost je poznavanje zgodovine, kakršna je zares bila...

Velike bitke: srednji vek objavljeno: Joker 92
2001

poglavja članka:

Uvod