Revija Joker - Kursk

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Kursk

Operacija Citadela
Hitler ni prenesel, da je izgubljal tako v Sovjetski zvezi kot v Afriki, po drugi strani pa iz položaja ni izvlekel nobenega poduka. Svoje generale na vzhodni fronti je v slepem besu in nerazsodnosti pozval k odločilni končni bitki, v spisih je nosila kodno ime 'Operacija Citadela', kjer je bil lahko izid le zmaga s popolnim uničenjem Rusov - ali smrt. Za prizorišče je izbral kakih šest kvadratnih kilometrov veliko izboklino pri Kursku, severno od Harkova. Spet se je vlekla vzporednica z afriško zgodbo, saj bi tu Nemci, enako kot pri El Alameinu, z zmago na majhnem delu ozemlja pridobili strateško področje, ki se je raztezalo v pasu okoli dvesto kilometrov okoli bojišča, in tako pridobili možnost za ponovni, za Ruse usodni sunek na vzhod. Imena za operacijo si ni izmislil Hitler, temveč član vrhovnega poveljstva nemške vojske, generalpolkovnik Kurt Zeitzler, na sestanku v Mźnchnu 3. maja 1943. Načrt je bil ta, da naj bi klina s severa in juga stisnila ruske sile v uničevalni obroč ter tako očistila prehod skozi sredino izbokline. Za poveljnika bitke je bil izbran feldmaršal Gźnther von Kluge, sicer vodja armadne skupine Center (ta bi napadla po sredini izbokline). Njemu neposredno podrejeni so bili generalpolkovnik Walther Model (9. armada, prvi udarec), general Hans Zorn (XLVI. oklepna divizija, desni bok fronte) in general Josef Harpe (XLI. oklepna divizija, levi bok fronte). General Joachim Lemelsen (XLVII. oklepna divizija) naj bi po začetku bitke pritisnil v smeri Kurska in se tam sestal z enotami feldmaršala Ericha von Mansteina (armadna skupina Jug), generalpolkovnika Hermanna Hotha (4. tankovska divizija) ter generala Wernerja Kempfa, da bi strnili obroč in uničili preostanek bežečih ruskih sil.
Tak je bil načrt v teoriji. Nemci so za bitko zbrali dvajset pehotnih in sedemnajst oklepnih divizij, ki so bile med drugim opremljene z novimi in nadmočnimi težkimi tanki tiger, čeprav ti, enako kot panterji, še niso bili dobro preizkušeni. Tako so imeli Nemci po nekaterih podatkih na začetku bitke težave s kar petino tankov, slabo pa so se izkazali tudi zastareli protitankovski topovi kalibra 37 mm. Skupno je imela Nemčija na voljo 900.000 vojakov, kar 10.000 topov,

Maršal Georgij Žukov je tisti človek, ki je dobil vse najpomembnejše bitke na vzhodni fronti.
prek 3.000 tankov (panter, elefant, tiger) in 2.500 letal vseh vrst (celo tri skupine strmoglavcev JU-87 štuka na severu in šest skupin na jugu). Zgodaj zjutraj petega julija se je ofenziva pričela. Neposredno pred začetkom bitke, ki naj bi Nemcem povrnila zagon, je Hitler vojakom poslal naslednje sporočilo: 'Danes boste začeli ofenzivo, na kateri sloni usoda vse vojne in usoda Tretjega rajha.'
Dasiravno so Rusi do bitke pri Kursku v velikih bitkah leta 1941 in 1942 samo kot ujetnike izgubili 3,5 milijona vojakov, je poveljstvu pred bitko uspelo sestaviti devetinštirideset novih divizij s skupno 1,3 milijona vojakov. General Žukov, poveljujoči častnik na ruski strani, je imel na voljo 20.000 topov, 1.000 katjuš, 5.040 tankov in 2.650 letal, področje okoli izbokline pri Kursku pa je na gosto posejal z minami, kar se je prvi dan bitke izkazalo za zelo modro potezo. Bojna moč rdečih je bila veličastna ne samo po številu, čeprav so imeli tudi nekatera zastarela bojna sredstva, saj so dobili nekatera nova in dodelana orožja, ki so se v neposrednem spopadu kasneje izkazala za boljša od nemških. Stari tank KV-2 so Rusi recimo ravno pred bitko pri Kursku nadomestili z novim težkim tankom Stalin-JS, medtem ko so imeli srednjih tankov T-35 kot peska! Žukov je bil v prednosti tudi zato, ker je od češkega dezerterja zvedel natančen datum napada, obveščevalna služba pa mu je dostavila pravilne podatke o položaju, moči in pričakovanemu gibanju nemških sil, tako da se je že od aprila v miru pripravljal na veliko bitko in se odločil čakati na nemški napad. Žukovu neposredno podrejeni so bili generali Konstantin Rokosovski, ki je vodil severno krilo, Nikolaj Vatutin (južno krilo) in Markian Popov, ki je svoje sile osredotočil na območje okoli strateško pomembnega mesta Orel, sto šestdeset kilometrov severno od Kurska, ki je bil še v nemških rokah.
Ko so tistega jutra zahrumeli motorji tankov in so oživeli topovi na obeh straneh, je bila koncentracija sil tako velika, da so se tanki kar zaletavali med seboj, večino dneva pa se sploh ni vedelo, kdo je kdo. Nemci so v napad pognali 780.900 vojakov in 2.696 tankov, toda na ruski strani jih je pričakal dober milijon vojakov in čez 4.000 tankov. Dim, ki se je dvigal nad bojiščem, je bil visok več kilometrov in tako gost, da so morali topničarji prenehati streljati, da ne bi tolkli svojih, dočim letala niso mogla niti bombardirati, niti zbirati obveščevalnih podatkov. V zračni bitki nad Kurskom, ki sicer ni bila posebej živahna, so bili Nemci veliko boljši od Rusov, vendar so slednji to nadomestili s številčnostjo. Spodaj je na vsakih deset metrov prišel po en tank, vmes je jurišala pehota v bitki mož na moža. Zaradi majhnega prostora, na katerem se je bitka odvijala, je bil tankovski oklep kaj malo vreden, saj so granate srednjih tankov zlahka prebijale oklepe težkih konzerv. Zaščita je bila tako relativna in preživetje odvisno zgolj od sreče. Tanki se niso mogli umakniti iz bitke po granate ali pomoč in kdor je ostal 'na suhem', ni živel več

Nemški vojaki so bili v začetku vojne pojem učinkovitosti. Kasneje so zaradi grobosti nad civilnim prebivalstvom, ki so jih spodbujali zlasti njihovi poveljniki, na vzhodni fronti plačali velikansko ceno. Ruski borci niso poznali milosti.
kot minuto. Klanje se je nadaljevalo, šele ponoči so bolničarji hodili po ranjence in tehniki usposobljali poškodovane tanke. Zaradi izgub so trpeli zlasti Nemci, saj dobave novih tankov ni bilo. Težki tigri, sicer strah vzbujajoče orožje in verjetno najboljši težki tank druge svetovne vojne, se v bojih iz bližine niso obnesli, svoj davek so pobrale protitankovske mine. Nemci so v prvem dnevu boja izgubili kar 586 tankov, večino že po prvih sedemsto metrov prevožene poti. Srditi boji so trajali iz dneva v dan in osmega julija bi Nemcem skoraj uspelo prebiti frontno črto, ki se je raztegnila šestnajst kilometrov globoko proti severu in kar oseminštirideset proti jugu, vendar so Rusi vzdržali. Oskrbe z gorivom in strelivom ni bilo več in glavnino so Nemci pridobivaliponoči iz uničenih tankov. Za nameček so desetega julija zavezniki izvedli invazijo na Italijo in Hitler je odpoklical del enot, da bi preprečil zlom Italije. Plačeval se je zadnji račun za nemško-italijansko afriško odisejo.
Vrhunec je bitka pri Kursku dosegla pri vasi Prohorovka, do katere so Nemci z velikimi izgubami prodrli 11. julija, potem ko so s pontonskimi mostovi prečkali reko Psel. Naslednji dan so pritisnili z vsem, kar jim je ostalo, čeprav je bilo razmerje moči glede števila vojakov že 2,5 proti 1 v korist Rusov. Pet tankovskih in tri pehotne divizije s skupno 700 težkimi tanki se je spopadlo z 850 sovjetskimi tanki, srdita bitka za Prohorovko pa je trajala kar osemnajst ur. Z nočjo so se Nemci umaknili in za seboj pustili številna trupla ter okoli 300 uničenih tankov. V bitki pri Kursku so bili Nemci ob 100.000 mož in 2.800 tankov, a tudi Rusi so plačali veliko ceno, saj so izgubili okoli 250.000 vojakov in okoli 4.000 tankov.
Nemški pritisk je splahnel in navkljub velikim sovjetskim izgubam je že dišalo po nemškem porazu. Žukov je že dan po bitki pri Prohorovki s svežimi enotami generala Popova usekal na Orel in proti izboklini s severa in le še vprašanje dni je bilo, kdaj bo popolnoma uničil preostanek nemških sil. Hitler je sedemnajstega julija nepričakovano ukazal umik, vendar je bilo prepozno. Nemške enote so bile razbite, neorganizirane in so bežale pred zmagovito Rdečo armado. Do petega avgusta, ko je Popov zavzel Orel, je padel še zadnji odpor posamičnih nemških enot na širšem območju centralne vzhodne fronte. Rusi so zavzeli pomembni mesti Belgorod in Harkov, do konca septembra povsem očistili Ukrajino ter skupino Jug porinili čez Dnjepr. Od takrat se Nemci nikoli več niso obrnili proti vzhodu. Začel se je umik Wehrmachta proti zahodu, ki se je končal slabi dve leti pozneje v ruševinah Berlina. Prav v bitki pri Kursku je druga svetovna vojna doživela veliki preobrat, Rdeča armada pa je vse bolj postajala svetovna velesila, tudi glede učinkovitosti v bojih.

Kursk objavljeno: Joker 105
april 2002