Revija Joker - Zmaji so

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zmaji so
...
Veliko telo, prekrito z luskami. Mesnat rep s trikotno konico. Usnjata krila. Zverinske tace z nabruše­nimi kremplji. Težka glava s kačjimi očmi, polnimi žlehtne mod­rosti. Gobec s številnimi ostrimi zobmi, za katerimi se že dvigajo meglice vročega zraka. Sneti obstane pred starodavno pošastjo in jo z zanimanjem preučuje. On vidi zmaja. Ona pa hrenovko, ki bo ravnokar pečena.

Dobro se še spomnim tistega srečanja, čeprav je minilo že kakih trideset let. Šel sem, kratkohlačnik, po makadamski hribovski poti, med grmovjem in redkim drevesjem. Poletno sonce je pripekalo na senožeti, škržati so drgnili, kar se na pesku, razbrazdanem s kamenjem, deset metrov pred mano nekaj zgane. Otrpnil sem kakor negoden zajec in trdneje stisnil palico. Ni mi bilo treba naprezati oči, vedel sem, kaj je. Modras. Lenobno je vzvalovil, kakor morje ob oseki, in cik-cak vzorec na njegovem hrbtu je hipnotično zdrsnil poprek. Stal sem in opazoval značilni rožiček na nosu, dokler ni izginil v šavju. V mislih so se mi oglasili stara mati: “En sršen je za devet os, en modras je za devet sršenov.” 

Kaj bi si ti mislil, če bi naletel na kosti take po­šasti? Ostanki dinozavrov ('strašni kuščarji') so ne­dvomno odgovorni za bajke o zmajih, saj jih je ljudska domišljija ovesila z obiljem nadnaravnega.

Čeprav te ljudske modrosti ne bi poznal, bi nagonsko vedel, da s tole živaljo ne gre češenj zobati. Herpetofobija, strah pred kačami in drugimi plazilci, je zakoreninjena v ljudeh, saj so človeško vrsto izučila bližnja srečanja s strupenci. Nič nenavadnega, da so kače po božje častile številne kulture širom sveta in da se je o njih spletlo nebroj pripovedk. Miti o hudobni, vsevedni, obliko spreminjajoči kači so del izročila v različnih krajih in časih. Razumljivo: s spletanjem bajk ('bajati' izhaja iz indoevropske besede 'bha' - govoriti o bo­žans­kih rečeh) in dajanjem človeških lastnosti živalim so si ljudje pojasnjevali vsakdanja dogajanja, ki jih niso razumeli. S tem so se otresli negotovosti in premagali strah pred neznanim.
Od kače do zmaja je le kratek zvijaj mišičastega, luskinastega telesa. Vse do 12. stoletja so zmaja slikarji po Evropi zvečine upodabljali kot kačo ali kuščarja z več glavami, šele potem so ga začeli slikati s krili. Eden od razlogov bi lahko bil stik z Arabci in Perzijci med križarskimi vojnami, saj so tam beštijo upodab­ljali krilato. K temu, da so kače v štorijah dobile krila, no­ge in nadnaravne lastnosti, so prispevale tudi najdbe kosti dinozavrov. Druga mož­nost je, da so zmaji res živeli in da še žive, kar je teorija 'zmajeslovcev'. Kako drugače, spra­šu­jejo med strmenjem v slike pošasti iz jezera Loch Ness, naj bi podobne si štorije krožile že v davnini in na vseh koncih oble, hmm?

Komodoškemu varanu v angleščini pravijo 'komodo dragon', saj je sličen malemu zmaju. Ognja ne bruha, je pa en zajeban kuščar, ki zraste do treh met­rov in ima zaradi mrhovinarstva hudo strupen ugriz.

Zmaji so objavljeno: Joker 223
februar 2012