Revija Joker - Zaveza temni zavesti

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Zaveza temni zavesti
...
Najnovejši film v alienski franžici, Covenant, se v naših kinih počasi izteka. Zato Sneti ne priobči le mnenja o njem, temveč se ksenomorfnega uni­verzuma loti malce širše.

Je čudno, da je znameniti alien oziroma ksenomorf (grško 'tuja oblika') tako popadljiv, če je stvaritev istoimenskega filma sp­rem­ljal jerbas katastrof? Že scenarij, ki se je sprva imenoval Star Beast, je nastal na pogorišču danes kultnega, tedaj pa propadlega filma Dune. Finančno uničeni pi­sec Dan O'Bannon je moral v drugi polovici sedem­desetih po dragem krahu te fantazijsko-znanst­vene veličine izumiti nekaj cenejšega. Pod pritis­kom si je zamislil futuristično grozljivko, kjer bi po krovu temačne križarke posadko lovila izvenzemeljska kreatura. Taka zasnova je bila cenejša in se je jasno ločila od tedaj že priljubljene akcijske pravljice Vojna zvezd, pa tudi od resnega tehnološ­kega ZFja v Odiseji 2001 in spielbergovskega optimizma Bližnjih srečanj tretje vrste. Tekst je pot­re­­boval sposobnega in poceni režiserja, kar je še pred uspehom Blade Runnerja postal mladi Ridley Scott. Zlasti pa učinkovito spako, ki bi utelesila scenaristove podtalne želje. Našli so jo v delih švicarskega umetnika Hansa Rudija Gigerja (izgovori se točno tako, ne 'Gajger'), ki mu je v skladu s celotno katastrofično noto okrog Aliena nedavno umrla velika ljubezen. Za projekt Dune je kandidiral v konceptni fazi, a so se odločili drugače. Kasneje so to obžalovali.

Kseniča v enici je 'igral' nigerijski študent Bolaji Badejo, ki ga je producent opazil v nekem londonskem baru. Visok je bil okrog 2,15 metra in izredno suh, kar je bilo kot nalašč za filmske prizore.

Vesoljski smuk in fuk 
Slike v Gigerjevi knjigi Necronomicon so bile isto­čas­no preteče in privlačne, smrtnjaške in stvaritvene, eros in tanatos, kar je vodjem projekta Alien ugajalo. Ksenomorfa je Švicar med mozganjem izpeljal iz svoje obstoječe slike Necronom IV. Ko so gledalci na platnu zagledali krvoločnega interstelarnega lovca, ki ga je v gumijasti obleki utelešal dvoplusmetrski Afričan, so se zgrozili še bolj kot ob zlodeju v Izganjalcu hudiča, črevcih v Teksaškem pokolu z motorno žago ter veščah v Noči čarovnic. V koči pri jezeru te slišijo kričati vsaj ribe, v vesolju pač nihče. Frapirani so bili predvsem zaradi tega, ker je bil ksenomorf tako nenavaden. Ni šlo za priš­le­ka z laserjem, ogenj bruhajočo nakazo, predimenzionirano žuželko ali jeznega robota, temveč za izvirno, motečo pokveko. Táko, ki je v mnogočem de­­lovala podzavestno. 
Alien, kar je tako samostalnik kot pridevnik, se ni tikal le smrti, marveč tudi, če ne kar predvsem, rojstva. Ne posladkano idiličnega, marveč bolečega, krvavega, celo takega, ki ga žrtev posilstva ne odobrava. Ne civiliziranega, temveč naravnega v najbolj primitivnem smislu. V srži je življenje gola borba za obstanek z razmnoževanjem, naj gre za celično delitev pri praživalih ali za spolnost pri ljudeh. Giger je to upodobil z delno biološkimi delno kovinskimi bitji, katerih zunanjost simbolizira mehansko plat občevanja. Ker so izpeljana iz ljudi, nam slikar daje vedeti, kakšna je bit naše spolnosti. V Gigerjevi glavi je sla pošastna, orjaški spolni organi pa zavzamejo telo in ga spremenijo v monstruozno orodje pohote, usmerjeno v en sam cilj. Slepo nadaljevati cikel umiranja in nastajanja, naj bo cena v obliki trpljenja še tako visoka. 


Osmi potnik
Ksenomorf je to filozofijo utelesil v sebi lastnem nizu pojavnih oblik. Posadko na tovornjači Nostromo zalezuje odrasel primerek s penisno spotegnjeno glavo brez oči; tako žrtev ne more uzreti niti trohice pomilovanja. Usta ima polna ostrih zob in znotraj njih so še ena, manjša, posajena na kurčevski jezik, s katerim je zverina sposobna prebijati kost. Vagina dentata in falus v enem. Takisto faličen je rep, ki se kačje plazi proti mednožjem, nabada in zabada mesa okrog njih. V sebi pa žverca nosi kislino, ki razjeda kovino. Tovrsten ksenomorf je tretja faza razvoja, ki zraste iz chestbursterja. Prsotresk v metaforično bolečem porodu, ki mater ubije, hrskne skozi gostiteljeva rebra. V prsni votlini se razvije iz jajčeca, ki ga tja odloži facehugger, pajkasto bitje, ki pride iz membranastega jajca na tleh. Obrazoses se z nogami ovije okrog ubožčevega obraza in z repom okrog vratu ter mu v sapnik nasilno potisne cevko. Vzporednice s posilstvom so na dlani. Najhuje je, da vsa ta bitja nimajo višjega poslanstva od razploda in uni­če­nja. Kot táko je hudo oddaljeno od razsvetljenih alienov iz mnogih drugih ZF-filmov in serij, na primer Zvezdnih stez. Tam se je dalo pogovarjati celo s Klingoni in Borgi. S ksenijem se ne da. 
Problem tega izredno učinkovitega vesoljskega mon­­st­ruma je, da je najbolje deloval, ko o njem še nis­mo vedeli kaj dosti. Vzel se je od neznanokod, bil je neznanokaj; posadka je vedela samo, da jo hoče ubiti. Ko je potom elegantne, preproste režije ovit v tančico skrivnosti prežal po Nostromovih že­leznih hodnikih, je bil najbolj grozen. Ko je bil napol skrit, je bil najbolj vzburljiv, kot seks v domišljiji. Ko je drsal po temi, je človeka opozarjal, da ni nujno krona stvarstva. Zato je enica še danes mojstrovina, v kateri bolj straši manko ksenomorfa kot njegova pri­sotnost. Ta film je erotika proti prihajajo­če­mu pr0nu. Že v Cameronovi dvojki, Aliens, se je štimunga precej spremenila. Poročnica Ripley, ki jo je gravž v prvencu zalezoval in trpinčil, je dobila na trdnih tleh priliko, da skupaj z drugim vojaštvom poravna ra­čune. In jih v prispodobi za vietnamsko vojno tudi je, z legendarnim viličarskim obračunom z matico The Bitch vred. 
Stari bogovi
Kakor je bil film uživantski tedaj in je še vedno, pa je Zver pod žarometi že začela izgubljati ključni element, temno tvar. Alien 3 se je hotel vrniti k izviru, a je bilo prepozno, medtem ko so iz štirice, Resurrectiona, naredili zabavnjaški ringlšpil. Alieni so bili predstavljeni kot šimpanzi ("O lej, gumbe znajo pritiskati!"), Ripleyjeva pa je v čudni domislici pos­tala zmešanica človeške in tujske DNK. Da ne ome­njam dveh neumnih filmov Alien vs Predator, ki sta leta 2004 po zgledu šundastega stripa združila univerzuma dveh vsemirskih lovcev. Zaradi akcije in popkornaste debilnosti sta bila oba finančna uspeha in pravzaprav je čudno, da niso naredili še kakšnega.
Sploš­ni konsenz je, da je serija po mogočnem za­čet­ku enako mogočno atrofirala, kakor se pač rado zgodi z domišljijsko lastnino, ki jo prevzamejo ra­čuno­­­vodje. Ti so ljudi navadili, da film Alien pomeni najprej obračunavanje žverce z ljudmi in nato ljudi z žverco, pač po kopitu grozljivk, kjer teroriziranci sčasoma le najdejo valjar za testo in stikalo za luč ter katarzično poonegavijo nadlegovalca. Navsezadnje se je tako končala tudi enica, vendar smo že tedaj vedeli, da je skurjenje zobatca v ognju pogonskih motorjev le odložitev usode. 
Glede na trajektorij niza bi ob pogledu na prešvicano Ripley v orbiti na kraju štirice s petico dobili nov Dan neodvisnosti. Zato je še dobro, da se je Ridley vrnil v čas pred enico, želeč si boljše razlage alienovega ozadja od "je biološko orožje v lasti korporacije Weyland-Yutani." To je pred petimi leti storil v netipič­nem preddelu, ki v imenu sploh ni imel besede alien: Prometheusu. V hrabrem popadku se je namenil ust­variti novo začetno točko za univerzum, v katerem obstajajo tudi ksenomorfi, vendar poudarek ni na njih. Namesto tega se je film osredotočil na 'space jockeyje', tajinstvene velikane, katerih posmrtne ostanke na njihovi ladji najde posadka Nostroma. To so Inženirji, pripadniki napredne civilizacije, ki po galaksiji širijo življenje; prav po njihovi zaslugi in iz njihove dvojne vijačnice smo se razvili ljudje. Ko najdemo zemljevid do njihovega domovanja, tja odleti križarka Prometej s pisano posadko, katere član je tudi napredni, stoični umetni človek David. Seveda gre vse narobe, saj raziskovalci zapadejo različnim smrtim, med drugim lastnim mutiranim kolegom, in izkaže se, da hočejo Inženirji uničiti človeštvo. Osebno mi je bil Prometej dober, pogumen film, ki se ni podrejal smernicam franšize. Vendar sem v večkilometrskem radiju bržda edini tega miš­lje­nja in krik fanovskega ogorčenja je bil tako mo­čan, da je bilo nadaljevanje deležno krepke merice normalnosti ter oznake Alien. Tak je pač svet, v kate­rem ljubitelji sooblikujejo umetniško oziroma obrtniško vizijo zaradi ustvarjalcev, ki klecajo pred tviterskim vreščanjem. 
Alien: Covenant
Ridley Scott pri sedemdesetih in več letih ni postal senilen, utrujen starec, ki ga zanima le še cekin. Raz­grajajočim fanom je preprosto dal tisto, kar so hoteli. Prav vidim ga, kako mrk sedi v svojem gradiču in se priduša: "Bi radi enostaven, profan film, poln krvi in osnovnih emocij? Dam vam ga! Ampak zraven pa vam bom težil s filozofijo, da boste imeli okus po Prometeju! Ha!" In to je točno to, kar smo dobili. Posadka medzvezdnega plovila Covenant odkrije signal na odročnem svetu, ki je sumljivo podoben Zemlji. Seveda gredo vsi našopirjeni tja, vendar najdejo le pogibel, sestradane ksenomorfe in rahlo čudnega umetnega človeka, ki predstavlja navezo na Prometeja. Prej sem omenjal filozofijo, ki je prisotna v obliki citiranja Shelleyja in nekaj poglobljenih debat, tako da dobimo občutek poudarjanja kreacije namesto destrukcije. To sovpada z Gigerjevimi zamislimi, raziskovalci lore pa bodo veseli jasne osvetlitve tega, kdo je ustvaril ksenomorfa. 
A levji delež izdelka stavi na preizkušeni, od studia in ventilatorjev terjani vzorec, ki sem ga že navedel. Najprej mora alien ogrožati ljudi, potem morajo ljudje ogrožati aliena. V kino se gre zato, da vidiš facehuggerja, chestbursterja in ksenomorfa trgati naše meso na kosce, nakar opice v skafandrih pokapirajo foro in zverinjad ugonobijo. Saj ne, da se v nemo­­go­čih situacijah proti hitrim malim pošastkom in do­slej še nevidenemu neomorphu, ki je nekakšen zamišljen morilec, ne znajdejo zaradi lastne neumnosti. Tuj planet, ki spomni na modrega – pejmo se sprehajat po njem brez zaščite! Ja, punca, ti se kar pojdi sama umivat, kaj bi lahko šlo narobe? Vesoljske ladje pa v daljni prihodnosti očitno dizajnirajo tako, da ti v medic bayu v gumijastih šolnih spodrsne na madežu krvi. In tako dalje po spisku namenoma butastih grozljivskih zapovedi. 
Rezultat je, da je Covenant precej bolj napet in gledljiv film kot Prometheus, vendar ima bistveno manj dometa. Saj to je vox populi hotel, ne? Zelo verjetno bo isto s predvidenima nadaljevanjema, s katerima se kani Scott naposled navezati na enico. Če ju bo seveda imel priliko udejanjiti, kajti Covenantov finančni rezultat ni tako navdušujoč, da bi ju studijski velmožje samodejno odobrili.  

Zaveza temni zavesti objavljeno: Joker 287
junij 2017