Revija Joker - Blade Brunner 2049: kaj pomeni biti človek, v drugo

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Blade Brunner 2049: kaj pomeni biti človek, v drugo
...
"Vi, ljudje, mi ne bi verjeli, kaj vse sem videl …" je rekel Roy Batty pred petintridesetimi leti. Kalander pa je videl novega Iztrebljevalca in ne more verjeti, da je kultni ZF-film dobil solidno nadaljevanje.

Svet je temačen, onesnažen s smogom, sevanjem in ogromnimi oglasi, povsod se drenjajo ljudje in nenehno dežuje. To je bridka prihodnost, ki nam jo je leta 1982 naslikal Iztrebljevalec, kiberpank pa jo je vzel za podlago, na kateri je nastala večina tovrstne literature, animejev in filmov. Med drugim Nevromant, Duh v školjki, Akira in Matrica. Da se krog lahko sklene, smo dobili Iztrebljevalca 2049, nadaljevanje, ki poleg iz originala prostodušno črpa inspiracijo iz vsega, kar je ta prej navdihnil. Ob tem pa ustvarja svežo zgodbo in dopolnjuje prejšnjo, za katero smo mislili, da je popolna celota. Zlasti ker je Ridley Scott potreboval kar štiri poskuse skozi ponovne izdaje z vse manj studijskega vmešavanja, da jo je dokon­čal. Final Cut iz leta 2007 – tisti brez zehajočega pripovedovalca in zaključnih scen iz Shininga – tako vseeno ni vse, kar je imel režiser za po­vedati o razvoju človeštva, kapitalizma in planeta.

Harrisona Forda je vloga Deckarda vnovič zapisala med ZF-legende, kamor ga je spravila že Vojna zvezd. Njegov sopotnik James Edward Olmos je tja prispel dvajset let kasneje kot admiral Adama, poveljnik Galactice. »In tako pravimo vsi.«

Kolešček v mašini

Izvirnikova ideja se naslanja na kratko povest Ali androidi sanjajo električne ovce? kultnega ZF-avtorja Philipa K. Dicka. Osredotočena je na Deckarda, naslovnega iztrebljevalca, lovca na pobegle replikante. To so sintetično vzgojeni ljudje, močnejši in pametnejši od naravnih, a z omejenim rokom trajanja. Prvo zaradi preoblikovanja tujskih svetov na zemeljske razmere, drugo pa je varovalka pred morebit­nim uporom. Za čustveno stabilnost so jim dodali fiktivne spomine in čeprav so videti enaki ljudem, jih med Voight-Kampffovim testom razkrije prav man­ko čustev. Deckard dobi nalogo uloviti štiri sintetičarje, ki so pribežali na Zemljo, da bi prepričali svojega stvarnika, šefa korporacije Tyrell, naj jim podaljša življenje. Med preiskavo spozna Tyrellovo tajnico Rachael, replikantko, ki misli, da je človek. Njuna zveza teče ob strani lova na ubežnike, ki posedujejo presenetljivo količino človečnosti, in naposled Deckard posumi, da so tudi njegovi spomini in sanje umetni.

Leta 1997 so pri Westwoodu izdelalu odlično avanturo Blade Runner, katere scenarij je tekel vzporedno s filmom. Igrali smo kot drug detektiv, ki lovi replikante, te pa je igra ob vsakem začetku izbrala naključno!

Scott je film postavil v žanr filma noir, razvil vizualije, ki z neonskimi odtenki nadgrajujejo prelomni ZF-film Metropolis iz 1927, in za glasbeno kuliso anga­ži­ral takrat s svežim oskarjem nagrajenega grškega skladatelja Vangelisa. Ta je ustvaril edinstveno zvoč­­no sliko, ki je tako hladna, da deluje umetno, in tako čustvena, da deluje živo. Prav to je, vsaj na prvi pogled, srčika zgodbe. Z nekoliko distance namreč so si replikanti in ljudje enaki, ključ­no pa je, da so oboji le koleščki v mašini kapitalizma, edine konstante sveta in univerzuma. Ta koncept se v nadaljevanju razširi, saj osrednji zlobec, kreator novih replikantov, enači razvoj civilizacije z ultimativnim izkoriš­ča­njem delavcev, sužnje­last­ništvom. 

Eden bolj nenavadnih umeščenih izdelkov je Kjev peugeot pred silhueto Las Vegasa. Najbrž jo je Detroit odnesel še slabše v vstaji replikantov, ki je predstavljana v predfilmu, 15-minutnem animeju Blade Runner: Black Out 2022.

Novi svet 2049
Nov film ponudi ogromno tovrstnih navezav na izvir­nik, pri čemer so nekatere izpeljani procesi in druge zrcalne podobe. Glavni junak je vnovič iztrebljevalec po imenu K, ki je tudi sam replikant in se tega zaveda, ob strani pa mu stoji hologramska umetna inteligenca Joi. V primerjavi z Deckardom in Rachael K in Joi nimata iluzij o tem, da sta človeka. Toda razvoj zgodbe ju pripelje do enakih fundamentalnih vprašanj, kot je izvirnik usodna ljubimca, le da iz druge smeri. Za novi svet je nadgrajen tudi šef korporacije Wallace: medtem ko je bil v prvem filmu Tyrell v slonokoščeni stolp zaprt kapitalist osem­desetih, je Wallace človek zagonskega kapitala, pripravljen nove tehnologije testirati celo na sebi. Na svoj vpliv na svet ne gleda s svetopisemske distance, temveč je bolj starogrški. Kot Prometej bi rad ukradel ogenj, da bi lahko letel visoko kot Ikar, pri čemer ne pomisli, da človeštvo s tem potiska v takšne kaz­ni, kot sta jih utrpela oba junaka. Ali pa ga to ne briga. 
Prvi kadri verzije 2049 premišljeno popeljejo gledalca v poznan svet Blade Runnerja. Epska glasba, nekaj vrstic ekspozicije, prikaz neonsko-peklenskega Los Angelesa. Kmalu po teh znanih, a vseeno svežih podobah postane jasno, da bo nadaljevanje nadgradnja, saj nas kamera odpelje iz mesta v še bolj natlačeno in moreče podeželje. Tam stoji nepregleden blodnjak toplih gred, kjer namesto izumrlih živali nastaja beljakovinska prehrana prihodnosti. Hladno, okrutno, brez čustev, tako kot K, ko ubije, ee, upokoji enega od replikantov. Ti niso ljud­je, nimajo duše in torej ne umrejo.

Ta druščina je resda videti kot z manekenske piste in ne iz sluma v distopiji, a gre za umetne ljudi. Dekleta so bila celo ustvarjena za spolne usluge. Pravi ljudje in postarani sintetiki so videti precej bolj zdelani.

Čustva robotske prihodnosti
Vprašanje čustev, spominov in empatije, te esencialne človeške lastnosti, je bilo v ospredju Iztrebljevalca. Zdaj se ta okvir še razširi, kar je izpostavljeno v liku Joi, računalniškem programu za zabavo, ki jo ima K za ljubico. Skozi oglase za Joi je jasno, da je namenjena izpolnjevanju fantazij. A njene interakcije s Kjem so bolj pristno čustvene in čutne kot vse, kar naredijo ljudje. Pravo nasprotje je šefica policije Joshi, ki se odziva robotsko tudi, ko zaradi čust­vene navezanosti na Kja prekrši pravila. In tu je Luv, terminatorska asistentka 'očeta' novih replikantov, ki kaže sveti strah do svojega gospodarja, prepleten z željo po zadovoljitvi ukazov, celo ko ti presežejo jedrno programiranje. “Rekla mu bom, da si me prva napadla,” si upraviči enega od umorov. 

Joi je UI s hologramsko podobo, predstavljena kot idealna življenska partnerka. Vzporednice s Samantho, sistemom z glasom Scarlett Johansson iz filma Ona, so na dlani, a jih 2049 razvije s presenetljivim optimizmom.

"Kaj pomeni biti človek" je zagata, ki preveva ves film, vsak korak Kjeve preiskave. Ogrodje zgodbe je še zmeraj noir krimič: detektiv trči ob velik škandal in postane del primera. Trideset let staro truplo ga pripelje na sled Rachael in posledično Deckarda. A čeprav se je zdelo z vsako režiserjevo izboljšavo Blade Runnerja bolj očitno, da je Deckard replikant, v nadaljevanju nihče niti ne postavi tega vprašanja, kaj šele, da bi podal odgovor. Stari detektiv je ključ­ni lik tudi v 2049, a to ni več njegova zgodba. V os­predju je nova generacija in njene želje in dileme so mnogo širše, v njih pa lahko zasledimo upe in pri­ča­­kovanja mladih v 2017. Umetna bitja si ne želijo več podaljšati življenja kot v izvirniku, ampak poskrbeti, da bo to bolj pristno in doživeto, medtem ko ljudje – stara garda – bodisi vzdržujejo status quo bodisi skušajo podjarmiti svet. Deckard je lastna kategorija, nekdo, ki se zaveda, da je delo opravil in da je nevmešavanje najboljši doprinos. Kot tak je najbrž metafora za Ridleyja Scotta, ki je režijo prepustil mlajšemu Denisu Villeneuvu. 

Deckard je 30 let starejši in 30 let bolj zajeban, a še zmeraj vešč revolverja, pesti, viskija in osornosti.

Doumeti bodočnost
Iztrebljevalec 2049 je upravičeno dolg film. Po eni strani zaradi obsežne zgodbe, skrbno zgrajene skozi detektivova odkrivanja sledi, ter po drugi zaradi večjega čustvenega vpliva. Svet gledalca tako posrka, da začne razumeti moralna in etična vprašanja prihodnosti in sam povleče vzporednice s svojim vsakdanom. Akcijske scene so veličastne, a omejene in v službi zgodbe, ne obratno, kot je stalnica večine akcionerjev zadnjih let. Tako je pravi spektakel rezerviran za preplet podobe in zvoka, ki poustvari pristno Iztrebljevalčevo vzdušje in ga nadgradi v nekaj novega. V tej dobi neskončnih nadaljevanj in ponovnih zagonov je najti svežino v hollywoodski produkciji teže kot odkriti dušo v umetni inteligenci. 2049 nam za spremembo  ponudi oboje.

Blade Brunner 2049: kaj pomeni biti človek, v drugo objavljeno: Joker 290
september 2017