Revija Joker - Sin City

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Sin City
Sin City
...
Sneti

V filmih se dostikrat, maltene ponavadi preselimo nekam, kjer bi bili raje kot v resničnosti. V svet, ki je, vsaj po junaku, boljši od našega. Zato navsezadnje večina plača kino vstopnico - za pobeg. Toda Sin City ni kraj, kamor bi šli, temveč kraj, od koder bi šli. Zelo urno. Fantastično in fantazijsko, časovno nedoločeno (čeprav podoba namiguje na neko sorto prihodnosti, ki temelji na Ameriki petdesetih let prejšnjega stoletja) Mesto greha je mesto zlomljenosti, prevaranosti, dvoličja in brutalnega nasilja, kjer se sanje ter dobrota vsaj nepopravljivo umažejo, če ne kratkomalo raztreščijo, takoj ko se pojavijo. Je dimenzija stereotipno pravih moških in žensk, primarnih, živalskih izvlečkov, ki, sami črno-beli, postavajo po takisto črno-beli okolici in se vedejo temu ustrezno. To je svet kultnih stripov avtorja Franka Millerja - in zdaj velik film režiserja Roberta Rodrigueza (El Mariachi, Desperado).

Barvni detajli so na siceršnji črno-beli podlagi videti nadfantastični. Rodriguez razpolaga z izjemnim občutkom za podrobnosti.

Da je Miller plodno sodeloval pri adaptaciji treh svojih zgodb, ki so ohlapno povezane in omnibusno združene v dolgometražni film, in da Rodriguez ne šmirgla običajnih studijskih zahtev, je videti s prvim kadrom. Nič olepševanja in prikrojevanja ostre, brezkompromisne vsebine stripa mlajši publiki v svrho čimvečjega zaslužka. Nič zanašanja na čimbolj izpostavljene velike zvezde za poganjanje kolesja. Nič bebavega afnanja. Le svinčena cev po lobanji, zgaz z avtomobilom, krogla v mednožje, pest na čekane z močjo, ob kateri je Kill Bill pravljica za otroke. Sin City je pač dimenzija, kjer so vrednote in čustva prečiščena, odraz česar sta tako tehnika (film so v celoti posneli z digitalno kamero in je izveden v slogu filmov noir, zgolj s par žgočimi barvami, ki samotno visijo v ČB-puščobi in izpostavljajo tisto, kar se je avtorjem zdelo posebej omembe vredno) kot liki. Zakaj kljub divljenju nad resnično izjemno predstavitvijo - Rodriguez je posnel pravi film noir in ga obeležil s sodobno tehniko ter tehnologijo - so močne, karizmatične osebe tiste, ki te docela prikujejo pred platno. Sin City otvori policist Hartigan (Bruce Willis) na lovu za posiljevalcem punčk. Ima slabo srce, je tik pred upokojitvijo in sistem bi ga moral že zdavnaj spraviti v uravnilovko; toda v njem tli ter se naposled razgori pravičniški žar, ki je tolikanj bolj zubljat, ker ga poji prirojen čut za pravico. Ob tem, kakšna ta pravica je, zna koga zmraziti, toda v Mestu greha ni časa za govorance, ni prostora za moraliziranje. A celo Hartigan se zdi omahovalček ob slaboritnem Marvu (Mickey Rourke), trolasto mišičastem grdavžu, ki ga nikdar ni nihče ujčkal ali imel rad. Marvu podtaknejo umor prostitutke Goldie, ki mu je v zameno za zaščito nudila ljubezen za eno noč - in model se spremeni v uničevalni stroj, ki je v zameno za en sam minuli poljub pripravljen razčefukati svet. V njegovi zgodbi srečamo tudi povsem tihega Elijaha Wooda v vlogi moteče srhljivega volkodlačnega mulca, ki žre ženske in ostanke prepušča svojemu volku. Tretji lik je pak Dwight (Clive Owen), kriminalec s spremenjenim frisom, ki se loti branjenja svoje nove punce pred grupo nasilnežev (vodja je Benicio del Toro), nakar se zaplete v načrt, kako končati premirje med policijo ter cipami, ki so si ustvarile pravo malo avtonomno cono brez nasilnih zvodnikov. Čemur sledita še drugi del prve zgodbe in izjemno lep zaključek, ki elegantno zaokroži brezup.
Vsak ne bo imel želodca za Mesto greha, ampak to je navsezadnje njegov namen. Na koncu si namreč velja postaviti vprašanje - čemu je svet Sin Cityja tako pretresljiv, mrzek, ogaben? Zato, ker je to ena od verzij prihodnosti, kolovoz do katere je oddaljen manj, kot si mislimo. In podzavestno to vemo. Zmraz.

Sin City objavljeno: Joker 143
junij 2005