Revija Joker - Uwe, nehi!

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Uwe, nehi!
...
Predstavljajte si, da je gornji obupani krik Snetija špric žolča rdečega, ki vsled ogleda filma Alone in the Dark z grozovitim pospeškom od neznosne notranje stiske brizgne skozi njegova široko odprta usta!

Obstajajo izkušnje, ki niso baš prijetne, vendar greš čeznje z dobršno mero samoobvladanja in humorja. Recimo ko se ti cortkan dojenček mastno skozla na štmano obleko; nesnago obrišeš, velemadež ignoriraš in se zgolj prizanesljivo nasmehneš, češ, kaj ubogo dete ve, koliko sem plačal za gvant ... unnnnggghhh ... Prav tako ne privlečeš na dan uzija, plamenometalca in anal ekstruderja (= narobe obrnjene marele), ko ti pijan voznik preseratorskega bemflna pred očmi zbije mlado družinico - hčerčici dvojčici, mlada žena et al - tačas ko se v nedeljo sprehajate po parku ter ravno stopiš k stojnici, da bi si skupaj privoščili sladoled. Hej, človek ima krizo, malo je spil, treba ga je razumeti, pač je impotenten in z rjovečim plehom zadovoljuje frustracije, pomiri se, vse bo v redu, ljubezen in otroci so precenjeni, ne tresi se, ne ubijaj, dihaj, dihaj ...
Vendar obstajajo izkušnje, hujše od naštetega, izkušnje, čez katere se je zares težko prebiti z nedotaknjenim duševnim zdravjem. V mislih imam armagedonske dogodke, dogodke, ki so poravnani s tem, da se na enem mestu nenadoma zbere vse scanje in sranje, kar ga je človeška rasa v navezi s trakuljastimi prašiči, glistavimi kravami in lijavičnimi sloni sproducirala v vseh tisočletjih svojega obstoja - ti pa nag, brez plavutk in lopate čmokneš vanj. Čmok. Direkcjon sem sodita The House of the Dead in Alone in the Dark, filma z igričarsko licenco, ki ju je posnel nemški režiser

Fris sovražnika. Dasi obstaja možnost, da se vam zasmili, bodite trdni, saj lahko posname še en film!
dr. Uwe Boll. Uwe, kar zveni sumljivo tako kot bridko vekanje (uveeeee ...) in se nadvse upravičeno rima z medmetoma jojmeneeee in kukuleleeee, je štiridesetletni zeljejedi režiser. Rodil se je v nemški vasi Wermelskirchen, kar nekako ustreza naši Srednji Kanomlji, in je takoj po tistem, ko je vtaknil glavo v to dimenzijo, nanjo krepko padel. Prav tako so na buče, po vsem sodeč z znatne višine, cepnili vsi profesorji in asistenti na minhenski ter dunajski univerzi, ki so modelu podarili ne le diplome, pač pa doktorski naziv. Če bi bil Uwe ženska, bi takoj pomislil na to, da na poti do tja ni sedel križem nog. Ker je moški, o tem nočem premišljati. Skratka, doktor Uwe - kar ni medicinski naziv, sicer bi se nemara znal sam ozdraviti - je po dveh ducatih iz roke posnetih filmčkov, v primerjavi s katerimi so domače video smešnice Casablanca, v svoji garažni firmi Boll Kino Beteilugungs napaberkoval dovolj denarja, da je lahko uresničil stare sanje: snemal bo čisto prave filme v oziroma za Hollywood! W00t! Juhej! Da se mu je to posrečilo, je verjetno počel stvari, ki niso legalne nikjer v tem vesolju, a koga to briga. Formalno kvalificiran je sicer bil, saj je bil leta 1997 denimo koproducent evropskega filma Manjkajoči člen, katerega proračun je znašal slabe tri milijone današnjih evrov. Toda nazivi drugih njegovih izdelkov nakazujejo prihodnost. Sedemindevetdesetega je tako naredil nekaj z nazivom Fake (Lažen), 1998 pa je bil producent Fiasca (Polomije) ...

Uwe, nehi! objavljeno: Joker 145
avgust 2005

poglavja članka:

Uvod

Nomen est omen

Nevarni smrad

okvirčki:

Nerazumljivo