Revija Joker - Nihon napada

ČLANKI
stranka » članki » kolumni » Nihon napada
Nihon napada
...
Sneti

Zima je Japoncu ljuba. Nori Aki Kasai v smučarskih skokih še vedno z levo nogo šola več kot dvakrat mlajše junce od sebe, dočim so njega dni gverilski napad na Pearl Harbor samurajčine izvedle decembra in tako sprožile drugo svetovno vojno na Pacifiku. Konec lanskega in začetek letošnjega leta mineva v znamenju sličnega banzai-juriša, le da na drugem področju. Petinsedemdeset let po Bisernem pristanu je bojišče digitalno igralno, sredstva za zavzem inozemskih obal pa niso soldati, ladje in letala, temveč skupki programske kode, v slovenskih osrednjih medijih znani kot igrice. 
Za ta Joker je bilo praktično vse, kar sem opisal, in tisto, kar sem nameraval, japonskega porekla. Tamkajšnji založniki so za kraj predhodnega in začetek tega leta izvedli pravo ofenzivo na naše igralne postaje vseh vr­st, ne le playstatione. Final Fantasy XV, Last Guardian, Super Mario Run, Pokemon Sun & Moon, Gravity Rush 2, Resident Evil 7, Doub­le Dragon IV, Nioh, Dragon Quest VIII, Poochy and Yoshi's Woolly World, Tales of Berseria, Mobius Final Fantasy, Yakuza 0, Fire Emblem Heroes, Let it Die, novi BlazBlue … Sicer je res, da prodajne cifre vseh naslovov niso na razpolago in da kritiške ocene niso po­čez bleščeče. Toda sleherni pač ni propadel ne v enem ne v drugem pogledu. Sam sem podelil marsikakšno osmico in ocenje­valci se strinjajo, da je pošten delež naštetih dober. V računovodskem pogledu pa je na primer Final Fantasy XV že presegel štiri milijone zgolj v obliki fizičnih izvodov in Square Enix si je stroške z njim povr­nil na splovitveni dan. Od tod bo vse le dobi­ček, vključno z napovedanim tridelnim DLC­jem. Niti PC-predelava, o kateri se šušlja, ne bo mogla biti tako draga, da bi pokvarila poslovni izkaz.
Ofenziva se bo letos še orenk nadaljevala. Pričakujemo Nier: Automato, Apollo Justice, Ni no Kuni II, Ace Combat 7, Ultimate Marvel vs. Capcom 3, Dragon Quest Heroes 2, Persono 5, Gran Turismo Sport, Tekken 7, Kingdom Hearts 3 … Pa seveda kontingent, ki bo spremljal novo Nintendovo konzolo switch. Ob izidu jo bo podprlo več japanskih izgruntavščin, na čelu z Zeldo: Breath of the Wild, nakar pridejo Splatoon 2, Arms, Mario Kart 8 Deluxe in tako dalje. Tudi 3DS, konzola spet tokijskega porekla, bo deležna špajze naslovov, o čemer takisto napovedniško pišemo.

Japonski biserček lanskega leta, ki si ga nemara spregledal, je bila RPG-sekljalka Odin Sphere: Leifthrasir. Kawaiii neee!

Z vsem tem tokijska industrija iger postavlja na laž vtis, da je samozadostna in streže le domačim strankam, medtem ko je drugod ire­levantna in je nihče ne šmirgla. Keiji Inafune je bil svojčas glede krivooke produkcije nadvse črnogled in sam sem raport z lanskega Tokyo Game Showa zasukal precej negativno. Resda je očitno, da se ustvarjalci iz de­že­le vzhajajočega sonca na splošno ne morejo otresti tradicije in jo mahniti po svoje, saj je med titulami nemalo visokih cifer in mnoge preigravajo znane strune. Vendar dotično počno kvalitetno, medtem ko inovacij ni tako malo, kot se zdi. Inteligentna, življenjska žverca, kakršno je dostavil nebrušeni dragulj Last Guardian, je izven dometa evropsko-ameriških hiš, zlasti odkar Peter Molyneux kuha mobilno mulo, namesto da bi naredil Black & White 2. Gravity Rush 2 pa kljub sfaljeni kameri in drugim težavam osveži superjunaško frčanje po trirazsežnem svetu.
Žalosten sem zategadelj, ker so japonski špili v Sloveniji dokaj neprodorni. Uvozniški podatki kažejo na slabo prodajo najslavnejšega Final Fantasyja XV, dočim gredo ostale titule v promet v bolj kot ne vzorčnih količinah. Sumim, da ljudstvo ni masovno drlo v štacune po sveže Nevidno zlo, tudi zaradi hitrega zlomka. Še največji darmar so naredili novi Pokemoni za 3DS, ki jih je zmanjkovalo že na lansirni dan, kar gre pripisati tako izročilu kot maniji za telefonskim Pokemonom Go. Nadvse si želim, da bi veliko več rojakov izkusilo ča­re zgoraj navedenih iger. A kaj, ko so časi so­pomenstva Final Fantasyja z vobče poželji­vim frpjem minili, japonski industriji pa kljub dvignjeni glavi in napetim mišicam ni uspelo izdelati ničesar, kar bi bilo tako prelomno in udarno kot svojčas FFVII. Saj veš, to je tisti s Cloudom, Aerith in Sephirothom. Prav tako je preveč 'otročje' barvitosti in animejske es­te­tike, ob kateri ne-otakujskemu občinstvu zazvoni alarm. Čemu bi se potemtakem širša gmajna ločila od free-to-play in plačljivih težkokategornikov tipa League of Legends, Overwatch ter FIFA, ki so itak narejeni tako, da zasedejo ves prosti čas? In zakaj bi sebi bližnjo zunanjost, denimo hardcore znanstveno fantastiko v slogu Titanfalla in Mass Effecta, zamenjala z velikoočesnimi dečvami ter načičkanimi mladci iz daljnjevzhodne fantastike? Ni pravega razloga. Zato je pač ne.
To me pripelje do switcha, ki tudi pri nas štarta 3. marca. Osebno nisem prepričan ne v njegov svetovni ne slovenski uspeh. Za prvo je vsaj zazdaj nekam drag in s špili slabo založen. Glede drugega pa me izkušnje učijo, da se aktualno Nintendovo zastopništvo in trgovine ne bodo celostno trudili za daljnosežni uspeh, marveč bodo napravo postavili na police in gledali, kako se prodaja sama. Kar se seveda ne bo. Pustil se bom presenetiti, a močno sem skeptičen glede vrnitve časov, ko je za Nintendo pri nas skrbela firma LaserPlus. Tista, ki ji je bilo jasno, da je treba za uspeh blagovne znamke delovati požrtvo­val­no in globalno. Zdi se, da je to postalo jasno vsaj japonski industriji iger.

Nihon napada objavljeno: Joker 283
februar 2017