Revija Joker - PogLED na OLED in QLED

ČLANKI
stranka » članki » železnina » PogLED na OLED in QLED
...
LordFebo zaradi tovorjenja in ukvarjanja s puzlasto embalažo res ne mara testiranja televizorjev. A tokrat je bil fizikalski trud poplačan z najkrasnejšimi mavricami in milnimi mehurčki. Hozana.

Televizorji se dobro prodajajo in vodilni proizvajalci se na vse pretege trudijo prepričati kupce, da so njihovi piksli najbolj pikslasti in barve najbolj barvaste. Napredek seveda je, vseeno pa ne tak, da bi narekoval vsakoletno nadgrajevanje programa. A če to stori Korejec, mora tudi Japonec in nato še Kitajec. Zaradi hitrih ciklov se tehnologije navidez počasi uveljavljajo. Največji aktualni buzzword je kajpakda HDR, milijardnobarven, sijajen in kontrasten režim. O njem piše v 'ločenem' članku spočetka revije. V tehnološkem smislu pa se že nekaj časa obeta spopad raz­ličnih tehnologij. Na trg vstopajo organske ledice in kvantne pike. Še vedno pretežen kos prodaje seveda predstavljajo uveljavljeni modeli LED. Ti so po principu LCDji, le da za odzadnji sij namesto neonk skrbijo bele svetilne diode. Tekoči kristali delujejo kot zapornice: svetlobo prepuščajo do RGB-barvnih filtrov, ki ustvarijo piko in s tem sliko. Ledice so v ta princip prinesle napredek zavoljo svojega števila, kar omogoča izklapljanje posameznih področij. Frišni kratici po trgovinah pa sta dve: OLED in QLED. Za izkušnjo sem nekaj časa zrl v Philipsov kronski model 901F in Samsungov Q7, ki sta apostola vsak svoje sorte.

Kamor pogledaš pri televizorjih, so poleg UHDja še takile barvni demoti in kratica HDR. Ta pomeni večji barvni razpon in več detajlov v temnih ter svetlih predelih. A to je opaz­no le z ustreznim virom. Piratski filmi to gotovo niso in YouTube na tevejih še ne podpira HDRja. Preostane Netflix s svojo ne najbolj eksplozivno produkcijo (pri čemer moraš imeti hitrost neta vsaj 25), nekatere konzolne igre in seveda 4K-blu-rayji, kakršni so dokumentarec Planet Earth II in filmi Martian, Exodus, Revenant in Lego Movie.


Za črtico razlike v kratici 
OLED se nekje v ozadju že lep čas napoveduje kot ultimativna tehnologija, ki je poleg najbolj mavričnih barvic edina sposobna doseči popolno črno. Razlog je razumljiv: vsak piksel žari sam zase in če je ugasnjen, je črn kot noč. To omogočajo organske molekule z dolgimi imeni, kot je polifenilen-vinilen, ki škrate elektrone spreminjajo v fotone. Za delovanje v principu ne potrebujejo niti filtra, saj svetijo v barvah. Medtem ko številne plasti LCDja skupaj merijo več milimetrov, je barvno-svetilni sloj OLEDa debel le nekaj mikrometrov. Zato so tak prikaz že spravili v prozorno, zvijajočo se folijo. Vseeno pa pogruntavš­čina ni brezhibna. Osrednja težava, zaradi katere televizorji kljub napovedi leta 2012 še niso osvojili trga, je obstojnost. Svetilni polimeri propadajo, kar napravam, od katerih se pričakuje desetletno službo, ne pritiče. Najbolj neobstojna je snov, ki sije modro. Tega se proizvajalci zavedajo, zato s prikazovalniki s tako imenovanim RGB OLEDom niso hite­li. Poleg tega je izdelava takih matrik zahtevna in ba­je je veliko izmeta.
Toda LG, ki je poleg Sonyja in Samsunga največ upanja polagal v organske ledice, je imel srečo. Pred desetletjem je slučajno od Kodaka kupil patent za white OLED, ki se je izkazal za odlično pogruntavščino. Organski material v njihovih prikazovalnikih je samo enega tipa in sveti belo, čezenj pa so zadegani RGB-filtri. Tak pristop je očitno zmagovalen, saj zdrži 100.000 ur in je cenejši za proizvodnjo. Ni čudno, da se LG baha, da so najmanj dve razvojni leti pred konkurenco. Zato je edini izdelovalec OLED-panelov in jih prodaja vsem ostalim: Panasonicu, Philipsu, ravno ta­ko Sonyju. Le Samsung, ki je s telefoni sicer glasnik dotične tehnologije, za dnevnesobni OLED navidez ne mara več. Dokler postopka ne nadgradijo, ga sploh ne omenjajo, marveč po novem na vsa usta promovirajo nov tip, QLED. 

OLED vsekakor je prihodnost, med ostalim za prosojne displeje in celo za avtomobilske luči. A tudi QLED se utegne razviti v samostojno svetilko, kajti tak elektroluminiscenten potencial ima. Smo firbci.

Quantum dot light emitting diod, kar pomeni qratica, je prikazovalni postopek, ki ni povsem določen. Temelj so seveda kvantni delci, par nanometrov velike strukture, ki se ponašajo z uporabnimi optičnimi lastnostmi. Valov­­no dolžino njihovega seva oziroma barvo je moč fino naravnati, zaradi česar so primerni za dis­pleje. Ti nanokristali so tako kot OLEDovi polimeri elektroluminiscentni in žarijo sami od sebe, ko gre skoznje tok. Toda takih zaslonov zaenkrat ni. Samsungovi QLEDi, ki so se lani prodajali pod oznako SUHD, so v resnici le z dodatno plastjo kvantnih pik nadgrajeni LED LCDji. Mala finta pa je ta, da so ledice, ki svetijo, modre barve, med­tem ko kvantne pike dajejo žar R- in G-komponente. Zaradi Q-dela so ekrani bolj svetleči in bolj farboviti, kar je za sodobna HDR-vremena kot nalašč. Pri tem je tehnologija kvantnega namaza lažja za izdelavo in posledično znatno cenejša od OLEDa. 
Da sta oba displeja sijajnobarvna in za prste obliznit, drži. A razlike v prikazu med matrikama vseeno so. V kontrastu nesporno zmaga OLED. Njegova črna je po pričakovanjih črna, dočim ima samsung tako kot vsi robni LED-displeji stransko presvetljenost. Ob tekmečevem boku Q-črna ostaja zanikrna. Prav tako OLED opazno dobi dvoboj gledanja pod kotom, čemur najbolj pripomore tankost tehnologije. Celokupno je kakovost slike na strani philipsa, dasi je treba izklopiti vrsto neumnih korekcijs­kih trikov, ki so privzeto pocahnani. Tisti 'perfect clear motion' povzroči, da so holivudski spektakli videti kot mehiške nadaljevanke. Po drugi strani pa QLED prednjači v svetilnosti in predvsem v barvnem volumnu te svetline. Žari s 1500 svečami na kvadratni meter (enota nit), vrhunska serija Q9 celo z 2000. Organske lučke oddajajo kar pol nitov manj. Samsungov prikaz se zato bolje izkaže v svetlem prostoru oziroma ob dnevni svetlobi. Ampak ta žar ima hibo: v temi zavdaja očem.
Visoko draga globoka črna
Medtem ko samsung bližnjega gledalca malodane presvetljuje, je philips fotonsko manj napadalen in vobče prijetnejši za oči. K slednjemu v veliki meri pripomore ambilight, tri vrste svetilnih diod na zadnji plati, ki na steno vzdušno podaljšujejo dogajanje na zaslonu. Ta edinstveni lučkarski sistem je mo­čan adut nizozemske blagovne znamke (in njenega kitajskega proizvajalca), saj popestri tako og­led romantičnega filma kot izkušnjo v akcijski igri. V kombinaciji z najboljšo prikazovalno tehnologijo se torej televizor zdi prvak. Vendar brez minusov ni in tudi samsung ima pluse. Začne se že s ceno. Philips 901F v edini velikosti 55" stane tri jurje in pol, Korejec pa za par stotakov manj ponuja 65-palčen Q7 (55" je 2200). Po mojem nikdo, ki je gre v nabavo najbolj sodobnega modela, ne bo segal po 55-ki. Razen za v kemper. Večji organski displej ima LG, 65", in košta pet kovačev. To je precejšnje odstopanje in pokazatelj, da O-svetilke še niso ljudska tehnikalija. 

Troje adutov Samsungovega teveja na eni sliki: komaj viden optični kabel, po katerem dobiva podatke iz ločene škatlice, res priročen vmesnik z eno vrstico postavk ter lahek, funkcionalen daljinec. Bi pa morali prilagati še klasičnega. Za ženske.

Nizozemci se kurv ne gredo več, Samsung pa ponuja podizvedenko Q7 'C', ki jo ukrivljenost podraži za 300 evrov. Meni se ne dopade. Večja pozitivnost na korejski strani je dodatna komponenta, kamor grejo čisto vsi priključki. Presenetljivo je dotična škatlica s tevejem povezana le s tanko prosojno vr­vico, ki je videti kot laks. Ko to uzreš, se resno vpra­šaš, čemu moramo vsakodnevno rokovati z ducatkrat debelejšimi kabli? Pristop se izkaže za praktičnega vsakomur, ki veliko pretika in / ali ima televizor na stenskih nosilcih. Philipsa recimo daš tesno na zid, nakar se moraš stegovati za rob in na pamet vbadati nesimetrične vtičnice, medtem ko ti ambientalne ledice nabijajo v čeber! Saj vem, da je tako pri vseh zaslonih, ampak ravno tale samsung to všečno rešuje. Za marsikoga so to malenkosti, toda pri takih prvakih so detajli tisti, ki razlikujejo. Inže­nir­je, ki tlačijo priključke na odročne dele, bi dal skopiti!

Šeprtljavi TV-robotek in priročni Tizen
Oba teveja sistem kažeta v grdi, najbrž 720p-grafiki, kar je nezaslišano. Drugače na koncu dneva priz­nam boljšost Samsungovega okolja Tizen. V hitros­ti, preprostosti in učinkovitosti porazi Android TV, ki ga fura Philips. Nad slednjim sem bil sicer lani še kar navdušen in ima vse, kar se rabi (razen HBOja), ter še več. A kljub večjemu potencialu je v praksi ne­dodelan, neestetski in slabo izkoriščen. Tudi uvod­na radost nad mnogimi konkretnimi špili hitro mine, saj so nizkorazločljivi, praviloma počasni in precej slabši kot na tablici. Zdi se, da platforma stagnira, saj v letu dni ni pridobila omembe vrednega naslova. Edini izpostavitve vreden adut Androida je cast, torej streamanje vsakovrstnih vsebin s telefona. Tizen je po drugi strani preprost, brez iger in ima vse, kar nucaš, v eni hitri vrstici: TV-programe, inpute, Netflix, YouTube, HBO Go, Twitch, Voyo … K prijetnemu rokovanju pripomore tudi one remote, lahka ploščica z vsega nekaj komandami, kar je čis­to nasprotje nizozemske smeri. Philips uporablja zajeten daljinec s tipkami na obeh straneh, a je črkovanje na njem vseeno mukotrpno. 

V androidni štacuni so zastonjčnice za daljinec in kopica orenk naslovov: Final Fantasyji, Telltalove epizodnice, poznane ploščadnice, Knights of the Old Republic, pretepačine, Asphalt GT ... Toda zgodi se, da kupiš špil, ki sploh ne deluje v redu.

Neprivlačen Android TV sploh ni videti, da bi se razvijal. Slovenski prevodi na tržnici so urejani kar s strojnim prevajalnikom Za nameček zmoti, da se Philips oklepa stare platforme netTV, katere bedniške aplikacije se nato mešajo z androidnimi.

Seznam televizorskih lastnosti je še dolg: dizajn, zvok, vsakdanje rokovanje s TV-kanali, snemanje … Oba teveja imata lastne finte pri vsakdanjem gledanju in predvajata vso komunistično robo s podnapisi vred. Znata odjemati prek mreže ali posredovati sliko na telefon. In butasto prikazujeta fotke, ki niso v 4K-razločljivosti, s črnim robom. Vendar je podrobno komentiranje teh dveh konkretnih modelov odveč. Osredotočil sem se na prikazovalno tehnologijo in obči sistemski občutek. Resničen nakup take naprave bo za normalneža itak prišel v poštev, ko bo na etiketi največ poldrugi jur, standard HDR zakoličen in več cene vredne vsebine. TV-program je žaljenje za njuni matriki, prav tako sandokanski štirigigabajtni MKVji. Netflix resda vodi lastno HDR-UHD-produkcijo, a to niso ravno spektakli. Res­nič­ne demonstracije ultravisokorazločne mreže z milijardami barv tam ni. Seveda lahko v takem re­žimu igraš nekatere impresivne konzolastične špile, kot sta Lara in Zero Dawn. Toda le en vir prepriča in daje pomen tema dvema kraticama: 4K blu-ray. Kdo bo dandanes nabavljal sukalnik preživetih plošč in fizične filme? 

Tizen sicer nima androidnega potenciala in ima grafiko tudi v nizki ločljivosti. Vendar mimo iger premore vse, kar ima philips (plus HBO), pri čemer je ce­lotno rokovanje z njim prijetnejše in bolj intuitivno. Sporočilnikov, socialnih omrežij in pošte ni več.

PogLED na OLED in QLED objavljeno: Joker 287
junij 2017