Revija Joker - Uvodnjak o arabskih sekretih

ČLANKI
stranka » članki » uvodnjak » Uvodnjak o arabskih sekretih
Uvodnjak o arabskih sekretih
...
David Tomšič

Zapisujoč te misli ječe ždim na povprečno usranem arabskem sekretu. Notranjost je sapojemajoča - kajpakda ne spričo hude panorame, ampak zaradi nasičenih odorjev. Omenjena povprečnost ima v Mohamedovih deželah čisto drugačen pomen kot v Evropi. Se spomnite 'najbolj umazanega WCja na Škotskem' iz filma Trainspotting? Tisto je bil proti tukajšnjim razmeram zgolj amaterski poskus usranosti. Javni šitoarji od Maroka prek Egipta do Iraka, izvzemši kako kairsko francosko restavracijo, marmornate iztrebljevalnike v avli dubajskega hotela Al Arab in kloako na brunejskem stadionu za polo, imajo povsem samosvoje značilnosti in so vece račko videli manjkrat kot pingvina. Odsotnost kakršnegakoli brisala je pričakovana in, kot bom pojasnil kasneje, tudi umevna. Polomljen splakovalnik je pravilo in posledično si lahko vesel, ako je kahla samo do polovice napolnjena in tako ne namakaš 'rilca' ter morebitnih hemeroidov v žolto-rujavo strjenko. Podobnih barvnih odtenkov je takenako bližnja okolica in naključni obiskovalec ima občutek, da vsi njegovi predhodniki niso tarče niti poskusili zadeti. Scenarij je raj za (neb)roj muh, ki se pase na tamkajšnjem govnu, nakar do kolen od dreka odleti po okoliških oštarijah. Pozornost pritegnejo tla, na katerih je pol centimetra motne vode, ki na hitri pogled spominja na redko zelenjavno župo s cmočki. Razlog za povodenj je sabala, stenska pipa z metrsko cevjo, ki je obvezna in vedno intaktna oprema poslednjega muslimanskega sekretišča. Nevedni Evropejec bi nemara pomislil, da zadeva rabi čiščenju prostorov (ko bi jo vsaj kdo prijel v ta namen), pranju nog ali ustni higieni. Njeno poslanstvo je pač drugačno in predvsem bolj božje. Kamelji pastir je namreč velel, da morajo biti verniki čisti, zatorej so primorani svoje orifike redno snažiti. Ker so v tistih časih papir v toaletne (in vse druge) namene uporabljali le na Kitajskem, palmovi listi pa so delali ritovje preveč razbrazdano, je bila voda edina opcija. Taka skrb za čistočo predelov, kamor redkokdaj posije sonce, je vsekakor pozdrava vredna. Ampak odtlej je preteklo mnogo griša in trendi v straniščni branži so se posodobili. Toda Arabci vztrajajo pri svojem: če se podajo za grm, s seboj vlačijo plastenko vode, v namenskih prostorih pa prisegajo na sekretni štrajfiks. Kako natanko se zadevi streže, lokalci niso bili voljni demonstrirati, prigovarjanju navzlic. Ali gredo na vse štiri in si čez rame spirajo sfinkter, ali si po bidejsko močijo tarzančke, ali pripravo uporabljajo kot klistir, mi bo tako ostala uganka. (Vsaj dokler se na Jutrovo ne odpravim z Dodotom.) A skrivnost rjave lužice je razkrita. Bosopetnost zategadelj ni priporočljiva, razen če nima kdo pretiranih koprofilnih fetišev. No, ko sredi Sahare pokliče narava, presežka možnosti itak ni. Lokalcem seveda ni hudega, drek imajo kot deset dni stara francoska štruca. Učinek ondotne hrane na turista pa je praviloma mehko blato. Tudi zaradi tega, ker vera ljudstvu zapoveduje le čiste riti, dočim na roke često pozabijo. Rođo, ki ti dela sendvič, na ulici z rokami praži kikirikije ali prodaja kruh v štacuni, si je gvišno pol ure nazaj tlačil Alahovo klistirko v rektum. Želodčne karafeke so zato na dnevnem redu. Ko v trebuhu nekaj zaklokota, se črevca spremenijo v neustavljiv sračji rollercoaster. Še tako lahko paziš, kaj vtakneš v usta, sleherni grižljaj poplakneš z ognjeno vodo, se redno bašeš z dvopekom in bi dal pol kraljestva za zdravo 'klobaso', a driski uiti se ne da.


Če se vam zdi dotično pisanje odurno, poslušajte moj nasvet: v arabske dežele hodite na dopust ne, zakaj ko ječe in z zadržanim dihom ždiš na povprečno usranem sekretu in ti iz riti mezi utekočinjen feces, je straniščni humor edino, kar ti preostane.


David Tomšič

Uvodnjak o arabskih sekretih objavljeno: Joker 134
september 2004