Revija Joker - Crusaders: Thy Kingdom Come

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Crusaders: Thy Kingdom Come
Crusaders: Thy Kingdom Come

Aggressor ima velik križ na gatah iz verižne sraj­ce. Spredaj in zadaj.

Križarski pohodi so bili eno prelomnih obdobij za evropske in bližnjevzhodne narode, sploh če jih je prelomil križarski meč. (Več v vedežu o srednjeveških bitkah.) V igrah ni­so ravno zanemarjeni in po serijah Age of Empires in To­tal War je tu naslov, ki se posveti samo prvi križarski vojni, natančneje času med letoma 1097 in 1099. (Če še niste zmetali oči na vedež, to pomeni, da tu Levjesrčnega inu Saladina še ni.)

Križarji pozirajo z barvito modo, polno kovinskih dodatkov in zanimivih pokrival. Toda muvajo precej nerodno.

Ljudski pohod se je že kon­čal pod bridkimi sabljicami Sa­racenov in pred Konstantinoplom se zbere težka konjenica, evropsko plemstvo, da nauči nevernike tistih pravih kozjih molitvic, ne islamskih. V štartu moremo izbirati med petimi plemiči - heroji, ki so vodje naše armade in ponujajo nekaj raznolikosti, saj vojski vsak da samosvoje bonuse in enote. Pozornejši bodo opazili, da na spisku ni znanih zgodovinskih vodij, kot sta Raimund Toulouški in Godfrid Bouillonski, kar je rahlo razočaranje. Je pa v kampanji, ki obsega pohod od Konstantinopla do Jeruzalema, mnogo ostalih zgodovinskih oseb, recimo Kilij Arslan in legat Ademar s svetim kopjem.
Strateška karta je v Križarjih kozmetične narave in ne vsebuje poteznega igranja kot v Medieval: TW. Puš­čav­niška kampanja je tako sestavljena iz petnajstih zaporednih realnočasovnih misij, ki nas postavijo na razgreto zemljo z gručami soldatov. Boj poteka na moč znano: v oblasti imamo bojevnike, lično razporeje­ne v enote križarjev, kopjenoscev, lokostrelcev in po­­dobnih verskih fanatikov. Možje se znajo postaviti v različne formacije, jurišati, držati sapo dve minuti in se potuhniti v gozd. Sistem je dokaj podroben in upoš­te­va podlago, da dožene upehanost vojske, nima pa mo­rale, zato se na smrt sprti vedno koljejo do bridkega konca. Suličarji so seveda poguba za konjenike, ki po drugi strani počno prešano šunko iz lokostrelcev, in tako dalje. Boj je slikovit in oklepi se bleščijo v soncu, saj je grafika luštna, čeravno tudi strojno kar zahtevna.

Presneto se je bilo treba potruditi, da sem spravil tole v vidno polje. Le dregljaj tipke in kamera gre za bližnji hrib.

Ne bi mogel reči, da so naloge na karti verne zgodovinskim dogodkom. Počnemo vse mogoče, od spremljanja veljakov do branjenja taborov in jurišev na položaje nevernikov. Po bojišču so zraven osrednjih posejani drugotni cilji, katerih izpolnitev prinese ekstra dob­rote in skuša razdelati politično ozadje. Med misijami namreč čepimo v taboru, kjer kupujemo nove sol­­da­te, nadgrajujemo njihovo opremo in sposobnosti ter še marsikaj. Pred nalogo je treba previdno izbrati, za katere drugotne cilje se bomo trudili, kajti od njih je odvisna nak­lo­njenost različnih križarskih frakcij in Cer­kve. Priljubljenost nam prinese raz­lič­ne bonuse, obstaja pa hakeljc, da je zaradi sporov nemogoče ugajati vsem. Zato odločitev za en cilj nemalokrat pomeni izključitev drugih. Naš heroj lahko ob nabiranju izkušenj izbira med šestimi posebnimi sposobnostmi, kar poskrbi za zanimiv frpjski pridih, ni pa to ravno globoko.

Heroj s sabo vlači ducat zvestih podanikov, ki so zelo močna enota. Nosi tudi relikvije z dodatnim bonusom.

Vendar pa Križarji pogrnejo pri izvedbi najpomembnejšega: nalog iz vzdušja. Kamera je recimo tako zanič, da greš jokat v kot, ko se niti po dveh tednih igranja ne moreš navaditi nanjo. Vmesnik in nadzor nad soldati sta v redu, a se vrli vojščaki mestoma odločijo iti po svoje, zlasti pa ne poznajo bočnih napadov. Ko je treba napasti cilj, ki ga z ene strani že obdelujejo soborci, raje delajo zajčke z odbleski s ščitov. Podobno je počen računalniški sovrag, ki zna samo čelno juri­ša­ti na nas. Največja zamera pa leti na dogajanje. Govor je slab in vojakov na prizorišču malo, zato gre epski občutek rakom žvižgat, čeprav smo pod zidovi Antiohije, za vraga! Srečamo se z verigo skriptanih dogodkov, ki jih še najlaže obvladamo tako, da misijo petkrat ponavljamo in se napiflamo vzorce gibanja sov­ra­ga, ki so zmeraj enaki. (Shranjevanja med nalogo seveda ni, a ste smešni?) To Križarje oropa precejšnje mere taktike ter razmišljanja in jo zbije na raven ponav­ljajočega se poskušanja. Kampanja vam bo sicer vzela kar nekaj ur, ne boste pa ravno strateško uživali. Ostale opcije niso bogate: šest ločenih scenarijev, kjer lahko poprimemo tudi za zakrivljene seldžuške sablje, in igranje po vsemreži, kjer je najti malo soigralcev.
Res škoda, da se niso ustvarjalci bolj potrudili. Ždenje v taboru je resda polno pričakovanj, vendar ta nato izpuhtijo nad razbeljenim anatolskim peskom.

Običajno igraš iz take perspektive, da dovolj hitro opaziš nenadne skriptane napade, ki so v malone vsaki nalogi.

Crusaders: Thy Kingdom Come
založnik: Neocore / Virgin Play
objavljeno: Joker 182
september 2008

55
jačanje vojske
več križarskih frakcij
luštna grafika
stra­teš­ko plitvo dogajanje
švoh umetna pa­met in vzdušje
zanič kamera