Ambicija je dvorezen meč, in to zelo nabrušen. Po eni strani brez nje ne prideš nikamor, v skrajnem primeru niti zjutraj iz postelje. Po drugi pa se gonja za uspehom hitro sprevrže v obsedenost, pri čemer se moralna in etična načela zav­lečejo v najbližjo luknjo, naključni opazovalci pa ga nasrkajo. Ravno o tej skrajnosti govori Afro Samurai, tretjeosebna mečevalščina na podlagi istoimenske serije japonskih risank (Joker 182).

Nabor sovragov bi lahko bil pestrejši, vendar ni kritično duhamoren. Bolj pere­ča je sestava valov, saj vse prepogosto sekljaš osnovne prašinarje. Špilu bi dobro delo, če bi navale redno krepili 'posebni' nasprotniki, recimo gadnjaki z macolo.

Nekaj moramo takoj razčistiti. Čeprav špil temelji na uspešnem animeju in se močno oklepa epizod, fabulativnost ni njegova vrlina. Komur se lušta cinematičnega spektakla s priokusom sekljanja v slogu Heavenly Sworda (Joker 170, 63), bo nad Afrotom razo­ča­ran. Vmesnih sekvenc resda ni malo, vendar so pri­povedno tako razdrobljene in predstavljene brez občutka, da novoprišleku v svet črnskega samuraja ne ostane drugega kot čohljanje po lasišču. Škoda, kajti v TV-seriji je zgodba dosti bolje pojasnjena. Ne pomagata niti sijajna grafika s celičnim senčenjem, niti čenčanje slavnih govorcev, med katerimi tako kot v risanki izstopa Samuel L. Motherfuckin'-Jackson.

Po porazu poslednjega šefa, kakopak Justica, je časovnik kazal nekaj več kot sedem ur, kar je spodobna dolžina. A treba se je zavedati, da Afro zaradi premočrtnosti in povprečnosti ne motivira k vnovičnemu igranju.

Afru zato ne preostane drugega, kot da poskusi navdušiti igralno. In to mu do neke mere uspe, če sodim po "Uuuuuu!"-ih, "Aaaaaaaa!"-ih in celo dveh ali treh "Adijo, nea fukaj!"-ih s strani naključnih opazovalcev, ki so se med sekljanjem sprehajali mimo teveja. Igra ne varčuje niti s frajerskimi potezami, niti s hektolitri krvi, zaradi česar je razčefuk veselje izvajati in opazovati. Kmalu po prijetju džojpeda že švigaš naokoli kot razkačena podlasica, sovrage klinično ločuješ od udov, jih navpično razpolavljaš, jim skačeš po glavah in nasploh počneš neizrekljivosti, ki bi v bolj realistični grafični predstavitvi mejile na ogabnost. Pri tem je važ­no, da je bojni sistem izjemno dostopen. Veriženje napadov je bolj kot ne samodejno, saj za to zadostuje že izživljanje nad enim od treh gumbov za udarec (šibkejši in močnejši zamah s sabljo, brca). Hkratnih stis­kov ni, kombinacij z vnašanjem smeri in QTEjev takisto ne, raznolikost prispevajo le drugačna zaporedja knofodrka. Kljub temu se v Afru, za razliko od recimo prejšnjemesečnih X-Blades, ne počutiš ogoljufanega. Od množicam namenjenega licenč­ne­ga naslova pač ni šlo pričakovati hude globine in jas­no je, da so sno­valci prvenstveno ciljali na spektakularnost.

Afrov tepežkarski sistem je tako kot tisti v Heavenly Swordu namenjen začet­ni­kom. Celo še manj tehničen je, saj je vsakega sovraga moč poraziti z osnovnimi kombinacijami. Se pa vsaj delno oddolži s spektakularnostjo in fokusom.

Tej se udinja tudi največja posebnost Afro Samuraja, tako imenovana osredotočenost (focus mode). Ob držanju spodnjega levega petelina se slika otrese barv, dogajanje upočasni na polžji tempo, mečevalec pa prične izvajati brutalna raztelešenja. Fokusiranje je podobno enostavno kot ostalo pretepanje, saj hoče zgolj tiščanje knofa za udarec in omejeno merjenje z gobico. A zadevščina se izkaže za kulsko predvsem na račun tega, da premikaš belo črto smrti. Na tem, da se odločaš, ali boš nesrečniku pred sabo odvzel uho, levo dlan, obe stopali, desno nogo ali ga kar prepolovil, je nekaj sprevrženo zadovoljujočega. Enako velja za 'overfocus', ki ga sprožiš, ko z navadnimi komboti do vrha nafilaš osredotočenost. Afro se takrat spremeni v epsko mesoreznico, ki z enim zamahom pokonča kogarkoli, in količine tedaj naokoli letečega udovja je res treba videti.
Žal pa se izdelek ujame v tipične pasti akcijskih tretjeosebščin. Na prvem mestu je retardirana kamera, ki ne dohaja hitrih premikov. Ker Afrova koreografija temelji na nenehnem brzakanju naokoli, ni presenetljivo, da po petih sekundah boja ne veš niti, kje so nasprotniki, niti, kje imaš lastno rit. Težava je posebej očitna v zaprtih prostorih in pri redko posejanih ploščadnih elementih. Nadalje najeda podpovprečna zasnova stopenj. Lokacije so meh tako s stališča arhitekture kot interaktivnosti, povrhu pa jih nekje na sredini začnejo umetno raztegovati z večkratnim obhajanjem. Takisto sem si želel večje raznolikosti dogajanja. Afro resda napreduje in dobiva drugačne verige udarcev, vendar bi drugi liki s samosvojimi orožji gotovo sedli. Nobenega razloga ni, da v šolski stopnji ne bi prevzeli vajeti mladega Jinna ali celo koga izmed Praznih sedem. Tako pa je domet igre približno tolikšen kot serije in filma: spodobna kokičasta akcijada za ne preveč zahtevne.

Šefovje je mešana malha. Nekaj bitk je res zanimivih, recimo tista proti robotskemu Afrovemu dvojčku. A dosti več jih je nezanimivih ali enostavno frustrirajočih. Med slednjimi izstopa spopad s plamenometalskim Bratom Šest.