Call of Dutyji temeljijo na adrenalinskem, hitrem spektaklu. To je njihov credo, raison d'etre, razlog za obstoj. In potem pride pod taisto oznako tole čudo, ki deluje v nasprotni smeri.

Na sliki je videti luštno, v praksi ni. Poleg tega ga biksa gladkost.

Ker gre za prvoosebno streljačino, je grafika pikslasta, da bogpomagaj, saj je DS pač švohcen. To v Metroid Prime: Hunters ni bila težava, tu, kjer je ves dizajn strjen okrog bum-tresk bleščave, ki nujno potrebuje HD, pa je. Ko prevzemaš vloge specialcev po svetu v drugačni obliki kot v Modern Warfare 1 in 2 (Mobilized so si zamislili kot njunega spremljevalca), uporabljaš soliden nadzorni sistem. Ta kombinira drsenje s perescem po spodnjem ekrančku za vrtenje pogleda, tap

Ni videti ravno kot Modern Warfare, kaj? Boljša bi bila kul 2D-akcijada z obilico akcije, ne ta 3D-pikselacija.

kanje po njem za menjavo orožja in ciljanje skozi muho ter gumb L za streljanje. Toda občutek nikdar ni pravi. Delno zaradi podobe, delno pa počasne akcije z mnogimi zatiki. Tempo ni tako hiter kot v sobnih MWjih, kar pomeni manj napetosti, dočim več kot en sam sov­raž­nik na zaslonu povz­ro­či resen upad glad­kosti. Dogajanje zato večinoma sestoji iz rutinskega pokanja hudo butastih nas­protnikov z velikih razdalj, pri čemer pa je prob­lem, da njihova telesa težko ločiš od ogromnopiklastega ozadja. Občasno lah­­ko pustiš, da z njimi opravijo kolegi, vendar tem ni moč poveljevati in znajo početi hude traparije. Kanalja se ti recimo prikrade na pol metra, tvoja sotrpina pa gledata in pustita, da te ubije, čeprav sta obrnjena proti napadalcu.
Mobilized se ne odkupi niti s kako boljšo zgodbo in liki, saj je oboje tradicionalno osnovnošolsko. Enako zanikrno je šofiranje vozil, kjer nažira počasnost. Še najboljše so tako mini igre, kjer je treba recimo uganiti geslo za računalnik ali usmerjati kanon na tanku. A kakor hitro opraviš z njimi, se znajdeš v duhamornosti osrednje kampanje, ki ne traja več kot šest ur in nažira z nejasnimi cilji. Z udejstvovanjem odkleneš še štiri dodatne načine, ki te odvedejo na strelske pohode po že oddelanih nivojih iz kampanje ter v mini igre. Po zanimivosti prednjači preživetveni modus (survival), a za njega odprtje je treba Mobilized končati na visoki težavnosti, kjer je ostudno zoprn. Čemu avtorji tako skrivajo bistvene elemente?!
Navdušilo me ni niti večigralstvo, ki vse­buje osem kart in standardne na­či­ne, kot so deathmatch ter lov na zastavo. Podpira do osmerico sodelujočih, ki so lah­ko na internetu ali fizično prisotni. Perkov ni, je pa odklepanje novih orožij. Tehnikalijam navkljub je dogajanje precej neimpresivno in rutinsko, karte pa enolične. Tako kot vsa igra.