Hm, Ninja Gaiden 2 Pusi Edišn? Pa, glej. V bistvu res. Remiksana Sigma 2 za PS3 je brez nekdanjega vodje Teama Ninje, Tomonobuja Itagakija, in pod novo komando njegovih nekdanjih pribočnikov postala drugačne sorte špil od Ninja Gaidena 2 za xbox 360 (J180, 89).

Borilni sistem je še vedno najpopolnejši v zvrsti. Hec je le v tem, da njegove prave skrivnosti spoznaš šele, ko te k temu prisili. Tu te dolgo ne.

To pomeni, da je dolgo časa konkretno lažja. Spo­četka sta na voljo le zahtevnosti acolyte in warrior, ki sta takole na palec odmerjeno osemkrat lažji od onih v dvojki. Sovražnikov v njiju je manj in so manj pasji, razen ko pridejo psi. Pobito ti da neprimerno več življenjske energije. Šefi so objajčeni, nekaterih ni več. Izrezali so boj v vodi in ključe za vrata, ta se odpirajo samodejno. Merjenje z lokom je domala samodejno. Nadgradnje življenjske črte so avtomatične, krepitve orožij pa ločene od zaloge duš in jih je moč izvesti le v določenih štacunah, kar vse znižuje nivo taktike. Poteze je moč bolj spamati. Iz kampanje sta šla celo točkovanje glede na nabrano karmo in ocenjevanje s črko - po novem je oboje rezervirano za ločene misije. Običajen igralec se bo kdaj pa kdaj sicer še vedno kremžil, zlasti zaradi kamere, ki hoče dosti ravnanja z desno gobico in R1. A bogastvo nadaljevalnih točk in vsesplošna odpustljivost zagotavljata, da lahko igro konča vsak, ki poseduje solidne prst­nič­ne sp­retnosti ter nekaj zagrizenosti.

Mali Japonceljni imajo hud fetiš na postavne severnjakinje s prsmi, ki lahko podojijo celo barko Vikingov. V Ninja Gaidenih jih izživijo do konca.

Vprašanje pa je, kaj bo tak v NGS2 videl. Saj sov­raž­niki so zanimivi, šefi razpizdeni in očesno veličastni, dojiljasti joški na babah se tresejo kot puding v golidi. Toda vse, kar počneš, je fajt. Miselnih ali pustolovskih elementov ni, zgodba o boju med silami svetlobe in teme je čisto odbita in rabi zgolj razmišljanju, na kak­š­nih gobicah so Japonceljni, okolica pa je čudaška zmes vzhodnjaške mitologije, zahodnjaške te­h­nologije, videzno neprivlačnih temnic ter haluci­nogenih blo­d­enj. Atraktivnost Nin­ja Gaidena leži v borilnem sis­­te­mu, ki je v enici, Blac­ku, Sigmi 1 in NG2 čare namenoma razkril le sposobnim, zag­retim ter nepopustljivim. Ko si te špile zaobvladal, si si lahko upravičeno pripel Orden Igralskega Viteza, nakar so gikice kar letele vkup. Sigma 2 pa gre v smer masovne dostopnosti in računa na to, da jo bodo stranke najprej končale na acolyte ali warrior, potem na mentor, ki je takisto dosti lažji od NG2, in šele potem prišle do zahtevnosti master ninja, ki te oža­me kot limono. Beri: še bolj kot verzija za xbox. Vendar zna to trajati nekaj deset ur, kolikor je 'navaden' špilavec običajno nepripravljen vložiti, dočim veličina Gaidnov izvira ravno iz tega, da je spričo težavnosti vsak spopad zgodba zase. Nindža trening, pa to. V Sigmi 2 tega ni več in igra je zaradi tega slabša. Za tiste, ki niso seznanjeni s serijo, zato, ker ne bodo začutili, od kod ves tisti hrup hardcore navdušencev okrog nje. Za mojstre pa, ker bodo morali najprej skozi lahkotnejše zahtevnosti, da jih bo igra spet rejpala, kot se spodobi. Kot da bi avtorjem padla krona z glave, če bi bile spočetka odklenjene vse težavnosti, sploh ker je takih, ki smo obrnili prej­šnje dele, kar lepo število.

Nekdaj je tak zabodljaj botroval slapu krvi, zdaj si deležen cvetličnega pokašljevanja. Padel je eden zadnjih bastionov antimetroseksualstva, Team Ninja!

Na srečo je dodatne vsebine kar nekaj, dasi je pome­šana s čudnostmi. Predvsem je kul, da v zgodbi poleg Rjuja Hajabuse nadzoruješ še tri like - počasno Rachel in hitri Ajane ter Momidži. V primerjavi z Rjujem babšeta niso ravno huda, prispevajo pa igralno raznolikost. Ko jih odkleneš, jih uporabiš v moštvenih misijah, ki te povežejo s človekom na spletu, nakar skupaj odstranjujeta golazen. Te so narejene zelo kul, so raznolike in potegnjene skozi vse težav­nos­­ti, je pa bedarija, da se v njih ne moreta udinjati dva na isti konzoli. Če jih delaš sam, te spremlja ra­ču­nal­niško nadzorovan lik, ki niti ni nesposoben. Za puš­čavnika je tu še ponavljanje odprtih epizod (chapter challenge) z odklenjenimi orožji, toda modus se pojavi šele, ko špil obrneš. Tedaj boš verjetno debelo pogledal ob tem, da nove igre na višji zahtevnosti ne moreš začeti z nab­ra­no robo (new game+), temveč štartaš oropan vsega. Vdelanih je pet novih šefov in dve novi orožji (težek meč, kanon), čeprav je oboje na rovaš prešnje vsebine in je mestoma posiljeno. Tak je zlasti orjaški Buda, ki kaže, da je šlo stvarjenje megablastičnih nasprotnikov staremu Teamu Ninja bolje od rok. Upal sem še na večjo količino novih capinov, toda nabor zverjadi in nindžadi ostaja nadvse sličen onemu iz NG2.

Novo šefovje je spektakularno bolj videzno kot igralno in je daleč bolj normalne sorte kot travarske prikazni iz nore betice Tomonobuja Itagakija.

Čeprav so pogonski motor spisali na novo, je nalik predhodniku tudi kakovost grafike. Izstopa pa manjša krvavost, ki vodi v drugačno estetiko. Nasprotnikom resda znova odpadajo udje in godijo se katanske obglavitve, ob katerih štangira vsakemu pravemu ljubitelju stripov Kandža smrti iz osemdesetih. Toda gejzirsko brizganje rdeče tekočine, ki je NG2 dajalo veliko ostrine, se je prelevilo v nežno trkljanje kapljic, dočim so baročni škrlat nadomestili pufki vijoličnih meglic. Hm, Ninja Gaiden 2 Pusi Edišn? Pa, glej. V bistvu res.