Revija Joker - Fractured Space

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Fractured Space
Fractured Space

Aggressor se gre kavboje in indijance. Prvi imajo zvezdne rušilce, drugi pa križarke.

Med nalinijskimi večigralskimi igrami so že lep čas zelo prodorni naslovi, kjer nismo navaden soldat s pihalnikom v rokah, marveč sleherni igralec v moštvu pilotira lasten impozanten bojni stroj, ki s kanoni melje sodrgo. Wargaming in konkurentje imajo tanke, avione ter ladje, zdaj pa je naposled čas, da zagrabimo za bolj fantastične umotvore – hja, znanstveno-fantastične. To je vesolje, bumbar. Fractured Space predstavlja prvi val takih iger, v katerem je še Dread­nought v alfa fazi, zato pazi, da ju ne boš mešal. Pobira malo iz Battlefielda, malo iz Dote, in je čistokrvni free to play naslov s Steama. Zato upoštevaj, da na štartu resda ne boš plačal nič, a moraš v zakup vzeti druge zapovedi, ki pokažejo zobe kasneje.

Fractured Space je nalinijski špil, kjer se namesto fantazijskega junaka pod pritiski tipk giblje masivna medzvezdna ladja, s katero greš sovražniku zaplenit takšno vsemirsko postajo. Zamisel deluje presenetljivo dobro!

Arena v vesolju
Velik del zaslona zavzema tolsta zadnja plat tvoje vsemirske barkače, ki jo podobno kot tanke ali letala usmerjaš od zunaj. Sprehajanja po notranjos­­ti ali mostičku ni, saj to ni simulacija. Fractured Space je arkada in čeprav so denimo topiči posprav­ljeni v stolpiče z omejenimi koti streljanja, se ti pri nadzoru ni treba posebej ubadati s sukanjem po neštetih oseh: WASD, gor in dol, pa miš za streljanje in to je to. Ob spodnjem robu je še skupno osmerica specialnih ukrepov, ki so odvisni od izbranega plovila, in s tem si moraš pomagati, ko gredo čreva na plot. Za ladjo se je treba odločiti pred partijo in je med njo ni mogoče menjati, kar da izbiri podobno težo kot pri arenskih junakih. Pred matchem, ki povprečno traja od dvajset do štirideset minut, je obvezno sporazumeti se s kameradi, kaj vzeti. Drugače bo mošt­vo krevsljalo naokrog v samih počasnih barkačah, sovrag pa  jih bo ob­letaval.  

Ostrostrelstva ni dosti, saj v boju običajno zavihaš rokave in se spustiš v ravs na blizu. Izjema so razna šibkejša plovila za podporo, ki morajo bežati, če jih sovrag dobi na muho.

Kakor v mobah je v posamezni ekipi peterica igralcev, igranje pa zvečine poteka na karti ene osnovne zasnove. Razdeljena je na sektorje, med katerimi ska­češ z nadsvetlobnim pogonom. Na nasprotnih robovih zemljevida sta področji z matičnima vesoljskima postajama, ki predstavljata cilja. Med njima sta vezna sektorja, koder se odvije večina ropotanja. Tam je treba najprej osvojiti nasprotno utrdbo (forward base), šele nato je moč uporabiti pogone za skok prav do sovražne glavne baze. Hkrati je važ­no zasedati rudarske postojanke, saj tako ekipa dobiva surovine za nadgrajevanje plovil, kar označuje napredovanje do devete stopnje. Svežo ladjo bo ob­ramba končne postaje raztrgala, dočim nadgrajena vse počne hitreje: strelja, osvaja območja, obnavlja veščine ... Za razgibanost poskrbi dodatni sektor v sa­mem centru, kamor skačeš iz stranskih. Tam se vsake toliko prižge ogromna vesoljska plinska postaja in moštvo, ki jo uspe osvojiti, je za nekaj časa deležno znatnih bonusov. Spet, podobno kot pri mon­strumu Roshanu v Doti.

Kljub enemu glavnemu tipu karte nisi vselej pred enako panoramo, kajti špil vsebino stranskih sektorjev iz boja v boj spreminja. To pomeni drugačno razporeditev asteroidov.

Bratje po laserjih
A od tu dalje gre Fractured Space svojo pot, proti Battlefieldu. V njem razen na koncu ni omembe vred­ne samodejne obrambe, ki bi jo moral razrušiti. Predvsem pa ne računalniško vodene vojske, ki bi se nenehno vsipala nate. Zelo važno je z zasedanjem pajsniti sovragu sleherno slabo branjeno strateško točko, naj bodo to majhne rudarske postaje ali kaj večjega. Vsekakor je koristno do kraja zdemolirati nasprotno vesoljsko ladjo, da izgine v zubljih. Tedaj mora igralec čakati na preporod, kar pomeni dragocene sekunde, ko njegova ekipa nanj ne more ra­ču­na­ti. Toda zasedanje položajev je tisto, ki prinese zma­go, ne krepavanje nasprotnikov! Ja, to velja tudi za onega zmeneta, ki je ravnokar sam odjadral v desni sektor počet neumnosti, namesto da bi igral ekipno. Naj se gre solit. Itak bo po hitrem postopku kruto končal, ker samotarjev tale špil ne prebavlja. Ali sodeluješ ali pa si ozmerjan. (Potem nazaj v pogovor dobim neko nemščino. Vsaj ni cirilica.) 

V desnem spodnjem kotu je moč videti karto z razporeditvijo področij, dočim je levo od lad­je forward base. Do nje moraš priti, če se želiš nadgraditi, kar je važno taktično odločanje.

Prostor za posameznikovo spretnost v boju sicer je. Važno je dobro prožiti vsa orožja in orodja in se pravilno gibati. Asteroidi, ki jih je povsod dosti, lahko pre­strežejo veliko sovražnega ognja. Vsaka ladja ima oklep razporejen na šestih straneh in ko ta pod ognjem odleti, kasiraš dvojno škodo! Zato so manevri, s katerimi zmedeš sovražnika, da te ne more streljati v mehki trebuh, vselej na mestu. A vseeno je dosti bolj vredno, da vsa ekipa hkrati strelja v isti trebuh, ker tisto šele res boli. Ali da ti prijateljska ladja za podporo vrže ščit, te popravi ali pospeši, da uideš nevarnosti. Mogoče se je sporazumevati tekstovno, toda za resno igranje priporočam glasovno komunikacijo. Tako ti bodo soborci dovolj hitro povedali, kaj pravzaprav nameravajo, kajti nadsvetlobni skoki se morajo obnavljati in če se poženeš v napačno smer, zapraviš ogromno časa. Ali se greš pozdravit v bazo ravno takrat, ko moštvo reeees potrebuje tvoje topove. Toda ravno zaradi takšnih trenutkov tak špil igraš – ko jih doživlja nasprotnik, se ve. Ekipni us­­peh, ko družno prineseš naokoli sovražno peterico in virtualno sežeš v roke sodelavcem, je nekaj, česar običajni deathmatch ne prinese.

Če ne prej, pride do največjih bojev pet na pet, ko se vklopi centralna plinska postaja. Zavzemanje točk je namreč prepočasno, da bi medtem ukradel kaj važnega na drugem koncu.

Na komandnem mostu
V igri, ki se F2P-žanru primerno nenehno razvija in veča, je že čez trideset različnih plovil. Colossus in gladiator sta orjaški bojni ladji za tiste, ki se radi zakampirajo na strateško točko in nonšalantno vsrkavajo izstrelke, ker jih to zaradi oklepa kvečjemu žgečka. Brawler je ladijska oblika šibrovke – stroj za čelni juriš od blizu. Protector je ladja za pomoč, ki more popravljati, zaradi česar je običajno prvi cilj nasprotnika. Ta jo skuša vreči iz igre s prikritimi napadi ghostov ali black widowov, ki se lahko zakrijeta v nevidnost. Spet druga plovila imajo še bolj samosvoje veščine. Leviathan lahko sam postavlja ciljne točke nadsvetlobnih skokov, superlifter na daljavo ugaša motorje .... Povrhu se po delovanju razlikujejo tudi osnovna orožja. Nekatera pošiljajo smrt v rafalih in druga posamično, tretja se samodejno usmerijo na označeno tarčo, a jih zmore prestreči aktivna obramba, in tako dalje. Vse lastnosti teh ladij moraš dobro poznati, če se jim želiš zoperstaviti, najbolje iz lastnih izkušenj. Zato je čisto logično, da igralci s sto in več urami v igri z novinci počno burleske. Pa ne le zaradi izkušenj.

Stroje je moč v premorih med matchi s spreminjanjem opreme deloma prilagoditi in na primer nekaj dosega žrtvovati v zameno za povečano škodo. Toda še večji učinek ima izbira in krepitev posadke oziroma oseb na poveljniškem mostu. V pet stolov lahko razporediš može in žene devetih različnih poklicev, ki okrepijo neko lastnost. Kapitani pospešijo osvajanje strateških položajev, inženirci povečajo oklep in moč motorjev. V njihovo telo lahko vsajaš implante, ki sposobnosti še povečajo. Ampak prav tu Fractured Space zaide malo preveč v tlačansko smer. Te priboljške dobiš precej naključno z igranjem, saj padajo iz zabojev podobno kot reči v Overwatchu. Lahko pa jih kupiš, podobno kot kožice oziroma pobarvanke za plovila in boosterje za večji izplen posameznih bitk, s katerim odklepaš in nabavljaš nove ladje. Kar se tiče tehnološkega drevesa, igra ne zahteva toliko ponavljanja kot World of Tanks. A vedi, da boš potreboval kar dosti igranja in potrpljenja, preden se ti bodo odprli vsi kotički. Zato je razkorak med začetniki in veterani ogromen.

Engage!
Vsadki so trenutno največja šibka točka ravnotežja, ker je nemogoče predvideti, koliko jih imajo nasprotne posadke in s tem pravilno prilagoditi strategijo. Avtorji so sicer to uvedli šele pred kratkim, zato je mogoče, da bodo način spremenili. To bi bilo res v redu, ker je špil razen tega solidno zbalansiran in doslej ni zahteval znatnega metanja novcev v zaslon, če si želel biti uspešen. Za 37 evrov si lahko hipoma odkleneš večino (31) plovil, ki jih moraš sicer pridobivati postopoma, podobno mnogo stane še nekaj paketov s člani posadke, kožicami in sličnim. Samodejni iskalnik soigralcev bi bil vselej lahko še boljši, a zna v neki meri upoštevati izkušnje, zato povsem prekucnjene partije, kjer ena ekipa povozi drugo, niso pravilo. Bodo pa morali ustvarjalci bolj pljuniti v roke, kar se tiče hroščev, saj so nekateri žužki v igri prisotni že leta. Pa razviti moduse igranja in prizorišča, ker bi si res želel vso to silno količino bojnih križark uporabiti v kakem drugem načinu. A kljub nerodnostim je Fractured Space prav v redu F2P-vesoljščina, ki jo gre priporočiti, če ti leži ekipno spopadanje na liniji. In če imaš rad ogromne vesoljske ladje, ki pošiljajo masivne granate mimo asteroidnih pasov.

Fractured Space
založnik: Edge Case Games za PC
objavljeno: Joker 283
februar 2017

dobra ekipna igra
vrsta različnih plovil
v redu zastonjski model
nekaj neuravnoteženosti
malo raz­­ličnih načinov igranja
hrošči