Revija Joker - Maize

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Maize
Maize

Kavbojc

Ko se znajdem pred koruznim poljem, mi ni kaj prida jasno, kaj se dogaja in kdo sem. Stebla tvorijo blodnjak, iz katerega se pnejo vrhovi zgradb. Nekje opazim razmajano bajturino, na drugem koncu skedenj, poleg ogromne kovinske obroče. Pa zaprte duri, ki od mene zahtevajo tri predmete; te bom moral poiskati in sklamfati kot pravi pustolovec. Za nameček se naokoli potika antropomorfno rastlinje, ki me nagovarja, se čudi moji nemosti in vselej izgine na po­či­tek, predno bi povedalo karkoli koristnega. Maize je ne­navadna prvoosebnica, o tem ni dvoma.

Otroci koruze so korak dlje od gensko spremenjenih živil, saj čvekajo in hodijo. Bencin v roki je žal namenjen traktorju, tako da ne bo nič s pokovko.

Srž je sicer avanturistična, saj večino igranja tvori štafnanje okoli ter pobiranje in raba predmetov. Toda vro­če točke so vsepovsod jasno označene in nezgrešljive. Enako velja za kraje, kjer jih je treba uporabiti, kar nedvoumno pokaže obris. Tudi dialogi so vsled junakove mutavosti kratki in enostranski. Zato se protagonist lahkotno sprehaja skozi izdatno statične farme, polja in podzemno bazo, zatakne pa se mu nikdar. Nepomembni prehodi so itak vedno zabarikadirani, tako da se je skoraj nemogoče izgubiti znotraj kratkih odsekov, ki so na voljo v danem trenutku. Očitno je spogledovanje s sprehajalščinami, kakršna sta Vanishing of Ethan Carter ali Firewatch: početje je premočrtno, igranje pa sila preprosto. Na tovrstne igre spomnijo tudi vsepovsod nalepljeni listki, skozi katere se sporazumevata znanstvenika, zaslužna za nenaravne pojave. Eden je megalomanski neumnež, ki nabavlja bazene in planira vodene oglede, drugi pa avtističen genij, ki ga nadira. A korespondenca nikdar zares ne zasije, saj je fora vedno ena in ista.

Ruski medo Vladi je sopotnik večino igre. Ne skriva, da mu greš na živce, in je najprej zabaven, a se njegove fore ponavljajo. To velja za ves humor.

Kmalu se mi pridruži pribočnik v obliki govore­če­ga plišastega medvedka, ki mi pomaga na vnaprej določenih krajih. Spočetka deluje simpatično utrgan, saj govori z ruskim naglasom in hecno pisklja, ko se koba­ca naokoli z ogromnim ruzakom in robotsko roko na hrbtu. A sčasoma mi začne iti na živce, saj njegove pogoste enovrstičnice temeljijo na treh besedah: stupid, idiot in garbage. Z njimi zmerja mene, okoli lutajočo, kot noč zabito koruzo, in šaro, ki jo pobiram. Govor je posnet carsko, zato je škoda za pavšalno spisan scenarij, kjer se stalno ponavljajo vici na prvo žogo. Slično velja za štorijo, ki ima nekaj kul idej ter likov, a so srečanja kratka in nesmiselna vse do konca. Vendarle ta malce preseneti in naposled osmisli romanje. Dotlej je skozi repetitivne blodnje na listkih in očitno usekane pogovore med rastjem namreč nemogoče izluščiti cilj prebijanja skozi labirinte koruze, tunelov in soban.

Saj ne rečem, nekaj šal in okolij je posrečenih, pa tudi zaključek je primerno odštekan ter za odtenek bolj razgiban. A humor, ki je Koruzo napravil razvpito in s katerim se rada baha, temelji na neprestani reciklaži peščice osnovnošolskih smešnic. Manj vodenja za rokico, kak trši oreh in več domišljije pri pisanju bi povprečno štiriurno lahkotnico napravilo vredno dvajsetaka, kolikor košta. V dani obliki pa ni vredna niti rabutanja.

Maize
založnik: Finish Line Games
objavljeno: Joker 283
februar 2017