Revija Joker - Scanner Sombre

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Scanner Sombre
Scanner Sombre

Poklic brezničarja je potomcu knapov Snetiju domačen, zato se poda v mračne globočine, kjer sta mu v pomoč samo laserski barvalnik in mirna kri.

Kot rojenemu v starem rudniškem mestu se mi je za časa bivanja v njem večkrat utrnilo vprašanje, do kod neki segajo rovi. Več stoletij so ljudje vrtali v skalno posteljo pod lastnimi kajžami in vlačili na površje dragoceno, strupeno kovino. Dandanes je 'rentgenska' karta tal slična mravljišču, polna razpredenih poti, ki kakor žile in kapilare ponikajo daleč v nepredirno temo. Kaj vse bi se dalo odkriti, če bi vzel leščerbo in se spustil vanjo! Pošasti, kot je bajeslovni škrat berkmandlc, ki naj bi nagajal rudarjem? Zaklade, katerih vrednost bi presegla izkupiček prodane rude? Ali morda spoznanje samega sebe v večni tišini in odsotnosti luči.

Scanner Sombre je meditativna prvoosebnica, v kateri preprosto igranje navaja k razglabljanju. Barvanje okolice z žarkom spomni na Sonyjev Unfinished Swan.

Jajc in skisanega razuma za tovrsten podvig nisem nikdar zbral, mi je pa nekaj sličnega ponudil eksperimentalni, nekoliko umetniški špil Scanner Sombre neodvisne britanske grupe Introversion. To so tisti tipčki, ki so naredili strategijo Darwinia, hekerski Uplink in upravljavnico ječe Prison Architect. Večina njihovih iger si deli hladno, neonsko podobo, ki je do skrajnosti pritirana v Scannerju. Kot neimenovan prvoosebnež se namreč znajdeš nekje pod površjem brez enega samega vira svetlobe. Nadomesti ga VR-čeladi podoben vizir z roč­nim lidarjem. LIDAR je kratica za Light Detection and Ranging, kar pomeni lasersko skeniranje okolice. Na ta način geodeti izdelujejo reliefne zemljevide in ravno to počneš v tej indiejanki, le da v manjšem, intimnem obsegu. Lidarček namreč nese le streljaj daleč, zato votlinarjenje zahteva osebno udejstvovanje.

Potovanje iz središča Zemlje
Odprave ne začneš na površju, temveč na najgloblji točki, v šotoru sredi odmak­njene špilje. Razloga nimaš, kar zbudiš se tam in medias res, ne vedoč, kdo si in zakaj. Jasno ti je le, da moraš neprestano tiščati levi miškin gumb, premikati pogled in tako z žarkovjem graditi sliko okolice iz barvitih točkic. Zdi se, da imajo barve imajo subtilne pomene: rdeča označuje trdo podlago ali stene, modra in zelena oddaljene kvartirje. Dlje kot s snopom malaš okolico, bolj popolno sliko nje imaš in laže sprevidiš, kam je treba iti. Včasih je kar problematično odkriti edini prehod, ki te bo odpeljal naprej. Na par mestih je treba v ta namen temeljito prebrskati nivo, saj znaš vstopiti v širen prostor z mnogo brvmi in slepimi ulicami, ki spomni na labirint. Toda sosledje kavern je povsem linearno in zvečine le slediš edini mogoči poti ter sem in tja izvedeš spreten skok. Nič ni treba streljati, nabirati predmetov, se kakorkoli ubadati s sovražniki, ker ni niti enega. Samo greš, greš in greš, se sučeš ter barvaš, barvaš, barvaš. Ob krasoti tega včasih ostaneš brez diha, ko skozi stene vidiš druge pečine, v daljavi pa se rišejo odmevi že raziskanega. Edino, kar spomni na tradicionalne igre, je nabiranje nadgradenj za lidar, od burst načina do 3D-zemljevida.  

Občasni grafični spotiki v lidarju prispevajo vpogled v minulo dogajanje v rudniško-votlinskem kompleksu. Najprej ga najebe Agata, potem 'čilski' reveži.

Če te to spomni na 'simulacije hoje', kot je Dear Esther, imaš povsem prav. Klasične videoigerne akcije v Scanner Sombru ni, je pa zato obilica tiste alternativne, ki jo imajo nekateri nadvse radi. Enostavno igranje, ki ga tvorijo farbanje, razgledovanje, prgišče skokov in normalno hitra hoja brez možnosti teka, je vstopna točka v domala meditativno stanje. Odsotnost surovega igralnega truda navaja k zamaknjenosti, razmišljanju in vpijanju vzdušja, ki ga je v izobilju. V nedrjih planeta kljub temu, da to ni VR-naslov, ob igri luči in teme, izbranih zvočnih učinkov in ambientalne glasbe prav čutiš pritisk neizmernih ton skalovja nad sabo. Nič te ne napade, izza vogala ne privandra nikakršen zobatec in nikdo ne reče BU!, a se vseeno počutiš ogroženega. To pride od nenehne samote in jerbasa srhljivih vstavkov, ko zagaziš v vodo in v čelado dobiš prasketave odmeve minulega dogajanja po teh votlinah.

Kdo leži na tleh? Kako je prispel tako globoko? Odgovore priskrbiš sam z opazovanjem in sklepanjem. Menim, da je Scanner eden bolj krščanskih špilov …

Slavimo sonce?
A ne mrazi te zgolj takrat. Vzpenjanje z dna je povečini nelagodno, včasih pa dejansko grozljivo, čeprav posredno. Tvoj lik namreč skozi misli, pretočene v tekst na ekranu, obelodanja dogodke, ki so se skozi stoletja odvijali v votlins­kem kompleksu. (O)kultisti, čarovnice, templji, rudniške nesreče … Vse to pronica skozi lidarjevo žarkovje in pikaste vizualije, ko zlagoma plezaš proti civilizaciji. Do tja sicer prideš po recimo treh urah, kar je za 12-evrski špil malo. A tam, kjer bi morala sijati sonce in žgoleti kos, te čaka presenetljiv preobrat, ki celotno avanturo okopa v novi svetlobi. Dramatično razkritje te šokira in pripravi, da greš skozi špil še enkrat s polno nadgrajenim lidarjem ter preiščeš odmaknjene predele, ki so se ti izmaknili. Medtem pa se ti v luči razkritij krešejo nove misli o tem, kaj se je v resnici pripetilo. Sombra tako igraš kar nekaj časa in dasiravno se v njem nič zares ne zgodi, s tabo nemara ostane dlje kot še tako bojevalno naphana igra. Z mano je že. 

Scanner Sombre
založnik: Introversion
objavljeno: Joker 286
maj 2017