Revija Joker - Take on Mars

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Take on Mars
Take on Mars

Aggressor se nadeja simulacije preživetja na Marsu, vendar dobi simulacijo prenašanja sodčkov.

Film The Martian nam je neusmiljeni boj za preživetje na rdečem planetu približal v vznemirljivi maniri. Pridelava krompirja s pomočjo lastnega dreka in raketnega goriva, pa sporazumevanje z Zemljo prek odsluženih sond. Gotovo si je kdo celo zaželel postati vsemirski brodolomec in oditi na rajžo po rdečih sipinah! Še sreča potemtakem, da imamo igro Take on Mars, ki opravi z romantičnimi zgod­bicami. Jasno namreč predoči, da je bivanje na četrti skali od Sonca eno samo duhamorno prenašanje kantic kisika in zatikanje skafandra ob izbokline. Pa lomljenje slike, sesutja na namizje in spraševanje, kako hudiča je šel ta obetajoči špil lahko tako nizdol.

Take on Mars igra tako na strune ljubiteljev roverjev kot tistih, ki bi po rdečem planetu vandrali v skafandru.

Od strojev do človeka
Na Mars pojdeš v dveh poglavitnih sklopih samotarske kampanje, robotskem in onem s človeško posadko. Ločnica je najprej posledica samosvojega nadzora. Sonde in avtomatske roverje vodiš s pogledom skozi kamere in previdnim sprožanjem usmernikov, ki lahko ob grobosti odpihnejo pristajajoče plovilo v tri kras­ne. Ta skupek je neke sorte napreden Lunar Lander, kjer motriš instrumente in z roverji potr­­pežljivo jemlješ vzorce kamnin, ki jih znanst­veniki preiščejo za sledmi malih zelenih (v bist­vu bolj za surovinami). Poprimeš za dosti slovitih strojev, od Curiosityja do Opportunityja in sovjetske sonde Mars 3. Tu pride do izraza važ­na odlika igre, verodostojen teren, saj je površ­je povzeto po satelitskih posnetkih resničnega. Le grafika je žal zastarela, zato so teksture sipin in kamenja tudi ob dobri sončni svetlobi videti porazno sprane ter motne.

Ko Mars prešnofajo robotje, nastopi leto 2028, kamor špil postavi prvo človeško ekspedicijo. Preko zelo bežnega obiska Mednarodne vesoljske postaje (tiste iz vedeža v prejšnji številki) se odprava prebije na rdeči planet, kjer pa gre vse v franže. Kot edini preživeli astronavt Mark Willis se moramo znajti, kakor vemo in znamo. Kakopak je zaplet povzet po Marsovcu in tudi ime protagonista spomni na Watneyja. Treba bo prvoosebno zavihati rokave in zakrpati postojanko, da ne bo kisik uhajal v brezluft, pa sredi niča zrasti kaj za pod zob. Toda tu se podobnosti z vzorom končajo. Četudi daje izdelek v robotski polovici vtis simulacijskega naslova, je v človeški zelo popreproščen. Na strokovno ozadje se ti ni treba ozirati, kajti proizvodnja poteka enako kot pri drugih preživetvenih ig­rah. Stroji nakopljejo rudo, nakar jo čudežni 3D-printer pretvori v gradnike stavb.

Poleg Marsa moreš obiskati njegovo luno Deimos in naš Mesec (spodaj). Toda k barvni paleti ne pridodata, saj še zmerom buljiš v oranžne in sivinske odtenke.

Životarjenje ob krompirju
Kdor si želi podoživeti Damonovo gnojenje, bo tako zadovoljen zgolj na pol. Moč je sicer predelati straniščne odplake, to je pa tudi vsa zanimivost. Človeško pohajkovanje je zehajoče prenašanje rezervoarjev kisika, goriva in drugih snovi med skladišči ter vozilci ali printerji. Ker so cevi očitno prenapreden koncept. In to kmalu postane muka, kajti gibanje in nasploh vse v igri je nerodno in počasno. V človeškem delu se za razliko od robotskega časa ne da pospešiti, zato si obsojen na zamudno nošenje predmetov, medtem ko se astronavt zatakne v vsako ograjo. Še posebej zoprno je grajenje habitatov. Sklopom zavdaja hroščata fizika in nikakor nočejo tja, kamor jih želiš postaviti. Škoda, ker je ta del najbolj intriganten izziv in hkrati bistvo večigralstva. Če uspeš najti strežnik, namreč lahko v coopu ženeš scenarij z gradnjo baze.

Take on Mars zgreši pravo ravnotežje med igro in simulacijo kot sonda Schiaparelli pristajalno hitrost (zaradi česar je šla na kose). Po eni strani je težaven kot gibanje v pravem skafand­ru, po drugi v njem ni dosti prepričljive znanosti. Le pri robotih dobiš pridih houstonske nadzorne sobe, pa še tam so komande hipne, ne z zamikom kot v resničnosti. Pri človeških misijah so pristnost itak vrgli v sonce, čeprav je bilo nekoč vdelanih več strokovnih povzetkov. V štirih letih, kolikor je ta skoraj-izparina životarila v early accessu, so jih odstranili in ostal je neuravnotežen, grd ter hroščat naslov, za katerega želijo 25 evrov. Preveč, čeprav na nekaj mestih iz njega kuka privlak marsovskih avantur. Kdor ima potrpežljivost, si morda lahko pomaga z modi, ostali pa si mivko v peskovniku pobarvajte na rdeče. Ali, še bolje, poženite Kerbal Space Program.

Take on Mars
založnik: Bohemia Interactive
objavljeno: Joker 288
julij 2017

56
vzdušno usmerjanje sond in roverjev
lastna hiška na Marsu
neprivlačno kolovratenje in ništrc znanosti
elo neroden nadzor ljudi
hroščev kot rdečega peska