Revija Joker - Redeemer

IGROVJE
stranka » igrovje » pc » Redeemer
Redeemer

Sneti raje ne gre v Moskvo, če so tam le mrgodeni soldatje in luskinasti čekanarji.

Vsa čast ruskemu studiu Sobaka (Kuzla), da so se lotili pretepaško-strelsko-skrivaškega projekta, ki spomni na slovitega Johna Wicka. Ni sicer vse, kar bi si nad Keanujevimi potezami navdušen gledalec želel od elekt­ronske navdihnjenke. Pogled je od zgoraj, kar zma­nj­­ša filmskost v primerjavi z Maxom Paynom 3 in Strangleholdom. Sov­ražniki pa niso le človeš­ki, saj kmalu uletijo fant­je mutantje. Vendar že lep čas nisem bil deležen tako pristnega wickovskega občutka, ko prvega capina priheftaš na gobec, da odfrči čez zaslon, drugega spraviš na tla in ga tam golorok pokončaš, tretjega besno znožkaš in četrtega počiš s šrotarico.

Ko grdavžu zadaš poslednji udarec, se kamera rada približa, dogajanje pa se upočasni. Tako ne zgrešiš niti kaplje krvi, ki obilno špricne.

Hudiči brez Hudičevca
Stopimo v mišičnjaško telo zdajšnjega meniha, nekoč pa barabe in soldata Vladimirja. Tip najde mir in uteho med šaolinci, toda nasilna preteklost ga ugrizne v presredek. Žleht kibernetska soldateska mu pobije ali zasužnji brate, zato se jezni Vlado odpravi na maščevalni pohod. Njegova ozka štorija brez inteligentnih presenečenj ni ne zanimiva z resnobne plati, ne ubrisana kot v Wicku, kjer smo spoznali okusni svet stripovskih ašašinov. Prilično amaterski Redeemer o maš­čevanju in duhovni rešitvi nima kaj dosti povedati. Je pa glede tega vsaj sproščen in se ne pretvarja, da je kaj več kot ustreznica filmov Seagala in Lundgrena. Fabula je pač izgovor za masaker, ki je slično prostodušen, a se da v njem mnogo bolj uživati.

Okolico je modro uporabljati za instantne usmrtitve. Tako laže preživiš, kar je v redu, saj nadzorne točke niso čisto skupaj.

Recept je prav tak kot v hodi-naprej pretepačinah včerajšnjika, le da je perspektiva ptičja in grafika poligonska. Na prvi pogled je špil videti kot konzolni Diablo, vendar to ni frp, temveč brawler. Napredovanje je linearno in ni razvoja lika z nabiranjem novih spretnosti. Namesto tega imaš na razpolago vnaprej določen nabor udarcev in veščin. Treske z roko in nogo povezuješ v kratke, razdejalne kombina­cije. Če gumb za pest ali podplat nekaj časa tiš­čiš, zbereš kisik v eni točki in sprostiš mogočen udarec. Hu-a! Povrh nosiš po eno hladno in strelno orožje, s katerima je delo lažje.  
Tak je domet igre, ki privlačnost gradi na malem, ozkem svetu spopadanja. Tu so se Rusi potrudili in sestavili sistem, ki nagrajuje dobro postavljanje v prostoru, odbiranje ranljivih kanalj, izmikanje in prestrezanje napadov. Običaj­­ne nasprotnike, kot so vojaki in opičje-zlodjevske spake, razbiješ s čimerkoli. Mogočnejši, kot so luciferski titani, pa so na komolce in kolena neobčut­lji­vi, kar terja pazljivo rabo francozov, sekiric, pištol in šrotaric, kajti vsega tega je končno število. Takisto je pametno gnide tlačiti pod krožne žage in laserje, jih nasajati na kole na stenah in jim nasladno trgati ude. 

Pogled na akcijo je običajno dokaj oddaljen, zato da imaš zadosten pregled nad okolico in lahko med mlatenjem razmisliš, kam se boš s skokom izmaknil.

Lepota skozi grdoto 
Redeemer deluje sličen Hotline Miamiju, a je počas­nejši, bolj metodičen špil. Odvijanje je zložno, energijo si zvečine vračaš z ugonabljanjem in nikamor se ti ne mudi. Ko koga pošlješ cugrund, si deležen približanja kamere in upočasnitve, da imaš nekaj od tega. Dostikrat ne napadaš, temveč se greš mačke in miši z usmrčevanjem izza hrbta ter streli od daleč. A pogosto se znajdeš tudi sredi pravega meteža kanalj, ki lazijo od povsod in grozijo, da te bodo pokopale pod sabo. Izmenjavanje mirnejših ter intenzivnejših obdobij, ki vključujejo šefovske ob­ra­čune, na primer z robotiziranim Moskov­ča­nom, daje igranju značilen priokus. Prav zakomplicirano ni, čisto enostavno pa tudi ne. Ravno prav, da nekoliko zaposli tako prste kot um, s čimer zabava in sprošča. 
Škoda, da je igra na kar nekaj področjih pomanjkljiva. Ne zamerim ji neotesanosti, ki jo prežema, saj ji to s šundrasto muziko vred daje pravomoški okus. Gotovo pa bi celo od špila za 15 evrov pričakoval bolj razgibano, manj grdo okolico. Stalno laziš skozi podzemne rove in duhamorne fabrike, v poltemi in brez kanca stilskega presežka. Čez čas pretežno usahne tudi pritok novih sovragov, ki že tako niso prav izvirni. Nacija z dvojnim plamenobacačem in kislino bljuvajočega debelinkota smo pač videli nemalokrat. Tako sedemurna, premočrtna kampanja deluje kar nekoliko razpotegnjeno. Vendar greš lahko skoznjo na višji težavnosti, iščeš skrivnosti, ki malo bolje razložijo svet, in se udejstvuješ proti valovom sovragov v ločenih arenah. Žal te ne poznajo beleženja točk in vse skupaj je striktno enoigralsko. Ampak vsi bomo umrli sami. 

Saj ne, da je okolica povsem nezanimiva, in gola kovinskost ter skalovnost nekako primakneta svoje k atmosferi. Toda čez čas vsekakor deluje duhamorna.

Redeemer
založnik: Sobaka / Gambitious Entertainment
objavljeno: Joker 290
september 2017

74
udarno pretepanje, zmešano s streli in skrivi
črnikasta, krvava šti­mun­ga
enolična, grda okolica
zma­nj­ka razgibanosti