Na vprašanje, kaj tvori dobro igro, je malodane toliko odgovorov, kolikor je odgovarjalcev. Jasno je, da bodo nekateri, zlasti stari prdci z votlim NESovim ohišjem namesto nočnih posod, trdili, da je ključna igralna podlaga. Še bolj jasno je, da boš med debatniki našel mladiče, ki se jim iz kotičkov usten še izceja materino mleko, a so najbolj glasni v prepričanju, da mora met špil tanarbl hudo grafiko pa ful mora žagat d matka skače k žabca k to u sob prbijem. In tretji bodo furali srednjo pot, najboljšo pot. A če se ozrem po množici špilov v naši sedemnajstletni zgodovini, moram - čeprav ne zanikam moči vrhunske izvedbe - dati prav geriatričnim zagovornikom dizajna. Kupi lišpa so se namreč vedno izkazali za prazne lupine spektakla, za škrbaste disko krogle med pojemajočimi lučmi izpraznjenega Gaviolija, ki so pokleknile pred dejstvom, da špile predvsem igramo, ne gledamo. Na drugi strani pa ni manjkalo izdelkov, ki niso bili v tehnološki špici, a so prispevali najpomembnejše: jasno zamišljeno, spretno oblikovano, privlačno igralno sredico.

Prizor iz znižane & približane kamere na prvi pogled ne pritiče sodobni igri, toda retro videz je namenski ter neznansko izviren.

Idealno je seveda, če je ta ovita v vrhunsko tuniko. Toda industrija pozna kar nekaj moštev, ki si ne morejo privoščiti razvoja dragih naslovov, so pa vseeno zagreta, nadarjena in prodorna. Eno takih je britanski Introversion Software, ki je najprej presenetil s hekerščino Uplink (Joker 102, 85), nadaljeval z arkadno strategijo Darwinia (J140, 83) in si sloves vrhunskih garažnih razvijalcev utrdil z wargamesovskim Def­conom (J159, 87). Številčnost Introversiona, ki so ga z začetnim kapitalom okrog osemsto evrov januarja leta 2002 ustanovili trije študentski prijatelji, sicer še vedno ne presega tiste Joker Cream Teama. Prav tako zanje ne mara nihče, ki stavi predvsem na izvedbo. A to njihovim igram ne preprečuje, da bi se odlikovale po zanimivih konceptih, dodelani igralnosti ter oko izdirajoči estetiki z osembitniškimi koreninami.
Vsemu temu se podreja tudi Multiwinia: Survival of the Flattest (smeh), samostojni večigralski odvrtek Darwinie. Multiwinia je življenje začela kot pričako­v­ana zaplata za enoigralsko Darwinio, a je ta okvir kmalu presegla. Na prvi pogled je enaka predhodnici. Namenoma bazični videz iz osemdesetih tvorijo iz trikotnikov sestavljene poljane, po katerih so razmetane vzpetine, hribi, gore, vode, zidovi, elektrovodi in portali. Naokoli pa kot zmrznjen cvetni prah z dvorišča sira Sinclairja drsijo možiclji, ki jih je narisal akademski slikar z dušo vrtčevskega otroka. Jasno, prizorišče je notranjost računalnika, ki je ušla izpod nadzora. Multiwinia je zato videti kot Tron, ki je srečal Sentinela in Virus, nakar so ga skupaj žingali v nevihti sinaptičnih izstrelkov Nolana Bushnella. Psihedelična elektronska muzika in zvočni učinki iz dvoran z avtomati nadalje ustvarjajo vtis silovitega retra. A dokaj napredni grafični efekti, barvitost in visoke ločljivosti, ob katerih je edina nazobčanost namerna, poskrbijo, da je izvedba vse prej kot primitivna.

Moja armada rumenkov je napadla na videz slabo branjeno oporišče, a sovrag je lahko postavil še dve topovski gnezdi. Ubožčki so umrli graciozno.

No, če je Multiwinijin videz podoben Darwiniji, je igranje drugačno. Darwinia je bila syndicatovska puš­čav­niš­ka streljanka, cepljena s taktiščino, Multiwinia pa je akcijska realnočasovna strategija s hitrim tempom in poudarkom na multiplayerju. Na prvi vtis je manj kom­pleksna od zapletenk tipa Command & Con­quer. Oporišča ni, vmesniško vse postoriš z miško in par tip­­kami, na zaslonu so le števci rezultata in nekaj ikon. Iz portalov se samodejno usipajo številčni Multiwinijci, krvoločnejši nasledniki Darwinijcev, ki se sami od sebe obsipavajo z laserskim ognjem, ko so si dovolj blizu. Različni enoti sta natanko dve: vojaček in oficir, ki ga storiš z desnim klikom in ki okoliške soldatke razporedi v formacijo oziroma deluje kot stalen kažipot na določeno lokacijo.