Revija Joker - Thumper

IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Thumper
Thumper

Sneti postane tolkač matematič­ne zalege in oranžnih goblinov. Trumper!

Marsikaj sem že bil v igrah, celo ščurek, zombi in kos kruha. Nisem pa še postal kovinski vsemirski hrošč, ki bi v objemu psihedeličnih geometrijskih vzorcev in kalejdoskopskih barvnih eksplozij drvel po peklenski virtualni razsežnosti, se ogibal nevarnostim ter skušal oblikovati uničevalske izstrelke. To se godi v Thumperju, eni najbolj udarnih in težkih ritemskih arkad zadnjega časa, ki po eni strani caruje, po drugi pa ji zavda to, da v neutrudnem kvestu po hroščevem razudenju pozabi na vsakršen takt. Na oltarju zajebanosti je pripravljena žrtvovati ritemščinam lastni red in pasti v kaotičen, zadihan lov na točkice, ki s pobesnelo brzino švigajo mimo. A trenutke pravičniške ihte zamenjajo takšni, ko po premagani sekvenci ovir ozarjen plavaš v morju endorfinov ter se pridušaš, da je Thumper nekaj najboljšega, kar je lani sproducirala indie scena. Od tebe je odvisno, kaj pretehta …

Thumper je komajda obvladljivo drvenje v skrivenčeni onkraj, poln pretečih barv in zlovešče okultnih oblik. Za dobro mero pa uleti še smrtnjaška betica.

Belcebubu nasproti 
Kje je dobesedno garažna firmica Drool dobila navdih, je jasno takoj: v klasiki Amplitude, kjer si z ladjico šibal po traku, obešenem v vesoljski nič, ter lovil simbole. Toda kjer je bila Amplituda židana in relativno počasna, je Thumper naspidiran, fizičen in nepopustljiv. Jekleni hrošč se drgne ob ozko neonsko pot, na katero je posajen, in zmore nekaj arkadnih gibov. Naprej se lahko obrne z levim ali desnim bokom, da zdrsne skozi ostre ovinke, se za nekaj trenutkov odlepi od tal, trešči obnje in se zaščiti pred manjšimi ovirami, kot so laserski žarki. Če se prehudo zaleti, je najprej ob zunanji oklep, nakar ga naslednji stik razgoni in moraš aktualni del steze ponavljati. To se zgodi kaj hitro, saj je brzina vratolomna, kakor bi ustvarjalci oboževali Wipeout. V delcu sekunde moraš recimo pritisniti akcijski gumb, nato eno smer, pa drugo, izpustiti gumb in ga vnovič stisniti, da se prebiješ dalje. Med tesno nanizanimi ovirami so namreč aktivne točke na tleh, ki jih je zaželeno pošicati za višji rezultat in povrnitev oklepa. 

Čeprav si zvečine pripet na eno samo stezo in za nadzor uporabljaš le smeri in gumb, je igranje nabrito in napeto. Preden pomežikneš, je ovira že pri tebi!

Ključna lastnost Thumperja je, da se nenehno počutiš pod pritiskom. Celo če ti na brvi, ki se vije v daljavo, nasproti ne prihaja nič opasnega, ples rdeče-vijolično-modrih barv zbuja neprijetne občutke. Ko si sredi nevarnosti, pa se ti čelo in dlani omokrijo zaradi koncentracije in spretnosti, ki ju je treba izkazati za hroščevo preživetje. Zlasti na sredini in koncu nivojev, kjer čakajo šefi. To so zajetni kvadri, krogle in podobne oblike, pa tudi zobata hudičevska glava, ki daje konkretno vedeti, da tole ni rajska dimenzija. Glavarjem je skupno, da moraš za premag brez napak zadeti vse točke v tleh. Če zgrešiš eno samo, se trenutna sekvenca začne znova, kar seveda poveča možnost, da se boš raztreščil. V tem primeru moraš celoten boj dati skozi znova, kar je vsled nujnosti skrajne osredotočenosti vse prej kot sproščujoče.

Modra zaplatica na tleh na spodnji sliki je aktivna točka, na kateri je zaželeno pri­tisniti gumb, da dobiš točke in povečaš množilec. Mimo je v delcu sekunde.

Ritemsko nasilje
Neonska izvedba z vratolomno hitrostjo in izvirno skrivenčeno okolico definitiv­no pusti vtis. Ušesa pa so deležena izdatne merice čudaško industrijske 'glasbene' podlage, kjer v zvočni sliki prevladujejo terminatorska žužnjanja strojev, škripanja in basi. Oglašanje tolkal z zadevanjem točk na tleh v veliki meri prispevaš sam, a prav v tem tiči srž Thumperjevega problema. Sicer originalen soundtrack je namreč tako zblojen in je iz njega tako težko slušno izluščiti ritem, da velikokrat sploh ne igraš po njem, ampak tolčeš po vizualnih namigih. To pa je v nevihti barv, zamegljenosti in vzorcev težko, da ne rečem naporno. Odcepi, na katere so razdeljene stopnje, resda niso dolgi in jih lahko ponavljaš do nezavesti, saj življenja niso omejena. Toda zgrešiti punkt zato, ker ti na okularje nenehno juriša armada diskokrogel, ob katerih bi zavistno zameketal še Jeff Minter, je preprosto zoprno. Prav tako je Thumper za svojo dolžino sedmih, osmih ur pretirano razvlečen in vsebuje premalo svežih idej. Selitve med stezami si deležen šele čez dolgo časa, večinoma pa izvajaš ene in iste prijeme in razrešuješ precej enako nagrmadene ovire. Tudi večigralstva ni. Celokupni vtis na dolgi rok je bil zato slabši kot uvodni, ko si rečeš "Vrhunsko naloženih 20 evrov!" 

Je pa Thumper kapricam navzlic nekaj posebnega. Po daljših seansah se ti zdi, da si tekel maraton, med katerim so te garbali z železnimi rokavicami, in celo Guitar Hero na najvišji težavnosti me ni tako izčrpal. Intenzivnost je nora, ekstra dimenzijo v tem pogledu pa nudi podpira šlemu PSVR, kjer si velja zaradi bližine akcije čestitati, če prestaneš dve minuti, ne da bi kozlal kot vidra ali postal katatoničen. Tako ali drugače je finta v mojstrovanju, kar spodbujajo spletne lestvice in način play+, kjer se hitrost viša in imaš le eno življenje. Hja, nihče ni rekel, da je boj proti vesoljskim demonom lahek, četudi si nabrit kovinski hrošč! 

Thumper
Drool za playstation 4
objavljeno: Joker 283
februar 2017

74