Revija Joker - Uncharted: The Lost Legacy

IGROVJE
stranka » igrovje » playstation 4 » Uncharted: The Lost Legacy
Uncharted: The Lost Legacy

Ko se najdeta temnolaski, v luft ne letijo šminke in tamponi, marveč artefakti, barabe in Sneti.

Nathan Drake je po arheološki štali v Unchartedu 4 postal udomačen samec, ki se z brhko Eleno predaja družinskemu življenju. Zaradi te transformacije glavnega lika iz avanturističnega zafrkanta v copato so številni menili, da se je serija akcijskih pustolovščin v znani obliki končala in nam preostane le čakanje na drugačno petico. Verjetno umeščeno v povsem odprt svet, na katerega je Thief's End namignil s prostoročno vožnjo džipa po blatni divjini. Navsezadnje bi bilo Nezabeleženo brez Nathana kot Mario brez Maria in Witcher brez Geralta, kajne?
A tovrstni napovedovalci so se nekoliko zmotili. Uncharted 5 seveda nekoč bo prispel (istočasni razvoj z zdajle nastajajočim Last of Us 2 bi bil za skupino Naughty Dog prehud), le da ne bo iznenada prelomen. Vmesni korak do njega je pričujoča samostojna razširitev z ženskima junakinjama. 40-evrski špil je manj obsežen kot polnomastni U4, vendar mu jedrnatost ne škodi. Nasprotno, s kakšnimi devetimi urami lasersko osredotočene in prevetrene enoigralske kampanje, večigralsko platjo starejšega brata ter izvedbo za čute obliznit je tole fantastična igralno-filmska izkušnja. Ni slabo za postranski projekt, ki je bil svojčas navaden DLC, nakar je prerasel v samostojnost, ki v naslovu povedno nima zaporedne cifre.

Junakinji igre sta Nadine in Chloe. Prva je praktična in surova, Chloe pa pod hladom taji več čustev. Teh prej v seriji nismo izkusili, zato je oseba kakor nova.

Babe držijo vkup
Protagonistki Izgubljene zapuščine sta Chloe Frazer in Nadine Ross. Chloe je temnolasa fatalka, ki je bila v dvojki Elenina konkurenca pri Nathanu in so jo v štirici le omenili. Nadine pa je v slednji igri vodila najemniško vojno firmo Shoreline in kot prava moškinja štela rebra tako Draku kot njegovemu bratu Samu. Nekaj časa po dogodkih v veliki epizodi se Chloe odpravi v gorovje Zahodne Indije iskat bajeslovni artefakt, Ganešev okel. Sprva je sama, toda ko se iz tutorialskega mesta prebije na svetokravne planjave, se ji pridruži Nadine, s katero si nista v dolgih laseh. V slogu Nathana in Sullyja se dečvi podata na precej, a ne čisto znano rajžo. Táko z nemalo plezanja, vihtenja čez prepade, streljanja, skrivanja, reševanja ugank in strmenja ob odkritju davno pozabljenih starodavnih civilizacij. 

Arkadno-miselnih ugank je v špilu več in imajo v glavnem opraviti z manipulacijo predmetov in teles v 3D-prostoru. Tu mora Chloe pravilno odskakljati čez plošče.

Štorija sama po sebi ne vsebuje blaznih presenečenj in vnovič korenini na dejanski mitologiji in arheologiji. Ganešev okel so menda skrili prebivalci imperija Hojsala, ki je obstajal med 11. in 14. stoletjem in je častilo hindujska božanstva. Zategadelj srečamo krasne kipe in omembe božanstva Šive, bojevnika Parašuramija, svete krave Nandi … Se pa razlika glede na Uncharted 4 pokaže pri osebju. Drake sicer občasno izrazi kakšno negativno čustvo in si pokolov ne žene k srcu, a je v splošnem en simpatičen houd­re. Chloe pa je bistveno resnobnejša in temačnejša. In kjer je interakcija med moškimi junaki prej temeljila na lahkotni buddy-buddy zafrkanciji, med Chloe in Nadine zraste nekaj bolj pristnega, obstojnega ter, ja, zanimivega. 
Za nekatere bo ta sprememba prehuda in se bodo pridušali, da je Lost Legacy preveč 'babji' špil, ampak ta drugačnost je pri meni naletela na zelo plodna tla. Saj je kul dajati bunkce Nathanu in se režati ob njegovih dovtipih, ampak na tej točki smo dolgoletni spremljevalci te sage željno čakali spremembo. Dasi je štirica Nathana iz karikature spremenila v osebo iz mesa, krvi in nevidnega ščita za krogle, sta Chloe in Nadine še za stopnjo bolj realni. Skozi debate, ki so pogosto elegantno umeščene med vožnjo naokoli, rasteta naše poznavanje njiju in njun odnos, ki je daleč od idealnega, a ga na kraju vendarle zaznamuje značilna unchartedovska prešernost. Edino nek kliše iz Chloine preteklosti zna zmo­titi, saj se ne sklada s feministično noto. Tudi novi negativec Asav, terorist in manipulant z velikaškimi blodnjami, se vpiše med boljše tečnobe v seriji.  

Važen del vseh Unchartedov je strelsko obračunavanje, ki je tu jako napeto in eksplozivno. Ko te sovragi zavohajo, začne po tebi leteti kot v Siriji. Saj veš, v U3!

Že kar dobro kartirano 
Sporočilo, da ženska zmore vse tisto kot moški, je zasajeno v samo jedro početja. Med Chloe in Nathanom ter Samom in Nadine glede akrobatskih in tepežkarskih sposobnosti ni razlike. Kar zna Drake, zna Frazerjeva: tretjeosebno se vzpenjati po oprimkih, zabadati klin v mehki apnenec za dodatno oporo, vihteti se čez prepade z vrvjo, ki se ovije okrog vnaprej določenih vročih točk, skakati, se kotaliti. V ploščadenjskem pogledu je Legacy neambiciozen podaljšek, saj črnolaska k mizi ne prinese svežih veščin. Zvečine ritmično tiščiš gobico in stiskaš X za samodejni preskok na naslednji jasno označeni rob ali oprimek. Tudi vobči ustroj je sličen: zvečine je igra linearna in filmska, z neinteraktivnimi vmesnimi sekvencami, namenjenimi pasivnemu gledanju in občasnemu stiskanju simbolov, ki se pojavijo na ekranu. Na ta način vdreš skozi duri ali dvigneš skalo. Podmnožica tega je odklepanje ključavnic, kjer vrtiš levo gobico in se za nekaj časa ustaviš ob tresenju joypada. 

Dosti je pogledovanja v dnevnik in na karto, pri čemer so fina podrobnost okrvavljeni prsti zaradi bojnih in skakalnih izzivov. Tudi lasje niso prav čisti!

Ko na vnaprej določenih krajih pride do spopada, se skrivaš za ovirami, razpošiljaš strele in mečeš granate. No, če te sovragi opazijo, kajti običajno se najprej ne zavedajo, da si se primajal mednje. Dotlej imaš čas, da se jim kradeš za hrbte izza strebrov in iz visoke trave, da jih uspavaš oziroma jih od spodaj grabiš za jajca ter jih mečeš v globeli. Zaloga orožij je huda, od utišanih pištol prek močnih šmajserjev do bazuk, početja pa se drži arkaden pridih. Stražarsko-vojaška soldateska serijsko umira med jesiharskim dretjem, ti pa serijsko menjavaš zaklone ob pridu­ša­nju "SHIT!", ko razpadejo pod streli ali ti k joškom prileti granata, in gladko prehajaš iz streljanja v skrivanje, v tepež in nazaj. Celo vrv za vihtenje med zgradbami uporabljaš, se spopadaš z oklepljenimi vozili in brezšivno sodeluješ s kolegico, tako da ona barabo zgrabi, ti pa jo nokavtiraš. Srečoma ni nadnaravnih pošasti kakor v enici, kar se ni posrečilo.

Kakšnih rejp scen na srečo ni in tudi drugače manjka vsakršna seksualna napetost. Veliko bolj kot za parčkanje gre za tovarištvo in pogum v kritičnih okoliščinah.

Ustavljanje priporočeno
Bistvo je nadvse unchartedovsko, toda občutek je vseeno nekoliko drugačen. V prvi vrsti so spopadi okrepljeni v obeh smereh, tako tiholazni kot rešetalski. Žal pri šunjanju nimaš na razpolago naprednosti v slogu žvižganja in šepetanja za privabljanje kanalj. Vendar je ta plat zdaj še bolj poudarjena in koristna. Že zato, ker je količina stražmojstrov povečana in se spopadaš s pravimi malimi armadami. Posledično jih je, sploh na višjih težavnostih, zdravo čimveč odstraniti po Fisherjevo in Batmanovo. Arene so zelo razgibane, kajti sovragi so nameščeni v več nadstropjih, nekateri snajpajo in drugi so oklepljeni, k določenim se je treba zavihteti s špago ali splavati pod vodo … Ko si začneš z njimi izmenjavati vroči svinec, pa opaziš, da so jim dodatno navili agresivnost in premičnost. Ter da je igra glede spektakla dostojna naslednica privzeto razsuvaških Unchartedov. Od prigode med gorskim skalovjem, ko te neumorno zasleduje vojaško vozilo z mitraljezom, do orkanskega zaključka, ki poveže vse vidike akcije. Prešvicane dlani ne bodo nič nenavadnega.

Mlatenje glavnega negativca je filmsko, s pravočasnim pritiskanjem zahtevanih gumbov. Ostale sitneže pa Chloe nalomi tipsko, rahlo kaotično unchartedovsko.

Vendar Lost Legacy ni od začetka do konca en sam ringlšpil. Pravzaprav najbolj zapomnljivo prispevajo trenutki 'praznega teka', ko Chloe in Nadine nista življenjsko ogroženi, temveč žanjeta sadove trdega dela. Z visoke stavbe v mraku zreti na goreče mesto, zasuto s topniškim ognjem … obstati pred kolosalnimi kipi izgubljene civilizacije, postavljenimi na rob brezdanje globeli … na špagi se zaguncati med naravnim in umetnim slapovjem, ki prodira na plano med gostim tropskim rastjem … na hrbtu matere slonice se odpraviti na sprehod po globočinah … v pogovoru odkrivati bolest bliž­nje­ga, pri čemer telesna govorica in obrazi povedo še več kot besede … Ne gre le za to, da je Lost Legacy poln veličastnih prizorov. Tehnična in obrtniška spretnost prerasteta v umetniško komponento, ko te je špil z golo izvedbo sposoben pretresti, navdihniti in začarati.

Odprti del igre je grafično prečudovit in nudi dobrodošlo svobodo raziskovanja. A pazi, ko porečje zapustiš, se vanj ni več moč vrniti, igre pa je še kar precej.

Požgečkane sive celice
Drvenje naprej se ustavi tudi pri ugankah, s katerimi Uncharted plava proti toku. Igra z njimi ne pretirava in predvsem si za vzor ne vzame premikanja zabojev iz staroveških 'arheoloških akcijad', temveč je mnogo bolj moderna in domiselna. En miselni oreh je tak, da moraš čez ploščadi v sobani odskakljati v pravilnem vrst­nem redu, da jih ne dobiš okrog kepe od kovinskih vojščakov. Spet drugod moraš premikati simbole tako, da na stene mečejo ustrezne sence. Zanimivo je, da ugank tokrat ni moč rešiti samodejno, kar zna iti na jetra oboževalcem ostalih plati. Vendar niso pretežke in ti sodelavka daje namige ter ti pomaga. 

Večigralstvo je tekmovalno ali sodelovalno. Pri slednjem čistiš valove sov­ražnikov, ki jih tvorijo tako peoni kot močnejši, šefovski najemniki. Ni tako simpl.

In naposled je tu odprt(ejši)i svet, ki takisto daje mnogo priložnosti za relaksacijo, občudovanje okolice ter napredovanje v lastnem tempu. Ko se znajdeš v velikanski rečni dolini, se sam odločiš, v kakšnem vrstnem redu jo boš z džipom raziskal, plezal, ugankaril in streljal. Prav tako je tu niz manjših obstranskih lokacij, ki jih komot iz­pustiš. Zgodba zaradi tega ne bo revnejša, boš pa ob podaljšanje izkušnje, kovance, ki dajo alternativen artefakt, in vsaj eno luštno puzlo. Ta del špila dodatno upravičuje vnovično preig­ranje na višji težavnosti in z mnogimi odklepki, od zrcaljenja sveta do grafičnih filtrov. Nakar se lahko lotiš še dokaj obsežnega večigralstva, ki je povzeto po U4 in je z njim povezano. Tako se lastniki obeh špilov srečujejo, tisti s štirico pa so dobili like iz Legacyja, med njimi negativca Asava. Prav tako zaradi Zapuščine obe igri vsebujeta pre­živetveni arenski način (survival arena), kjer sam ali v družbi čistiš sto valov sitnob. Ne eno ne drugo ni smisel teh iger, je pa to udejstvovanje kratkočasno in čisto solidno udejanjeno. 

Lost Legacy bo po mojem všeč tistim, ki so imeli radi stare Tomb Raiderje. Chloe je človeška izpeljanka Lare in ima s sabo še kolegico. Koristno za pehanje stebrov.

S tilako na čelu
Lost Legacyju se sicer pozna, da stoji na ramenih velikanov, saj mnogo reči preprosto skopira. Ne le glede igralnih mehanik, temveč prizorov, med katerimi so veteranom serije nekateri preveč domačni. Naj gre za pokanje čelad z oklepljencev, napredovanje po vlakovni kompoziciji ali vzpenjanje po razpadajočih objektih. Tokrat je za razliko od temeljnih Unchartedov, kjer se seliš po svetu, prisotna le ena vrsta okolice, ki se na kraju mogoče celo malce vleče. Lik pa je kot vedno nekoliko lesen, zaradi česar se ob pritisku na gumb primeri kaj nepredvidenega, na primer neželen skok v prepad. Toda položaj se shranjuje domala neprestano in ob crkotu si ob bore malo napredka, tako da nisi nikdar jezen. 

Pri Nathanu imaš občutek, da uživa v tem, kar počne, pri Chloe pa, da uživa v vmesnem času, ko tega ne počne. A oba znata garbati tudi med dirko z džipom!

Moral bi biti res en star cinik, da bi se resneje zgražal nad tako dobro igro in tako dobrim Unchartedom, kot je Lost Legacy. Ne le, da je izpiljen po vseh plateh in je naprodaj po nižji ceni, je dejansko drugačen od glavne serije in nudi vpogled v tisto, kar pride. Ne vem, če bo protagonistka petice Frazerjeva, vendar sta nekoliko resnejša štimunga in peskovniška odprtost dobrodošla gradnika. S svojo osredotočenostjo brez selitev v preteklost likov in skakanja po obli je Zapuščina pravzaprav idealen Tomb Raider v dobi, ko je Lara šla v novo, lovsko-preživetveno smer. Chloe pa je pravšnja izpeljanka Lare Croft: atletska, sposobna, inteligentna, nepopustljiva, a kljub temu človeška, ranljiva in 'faca'. Tako dekle ne potrebuje ogromnih jošk in slačilnih pogledov, da bi poganjala odlično igro. Mogoče je to tista smer, ki jo Lost Legacy za bližnjo prihodnost najbolj pohvalno napove. 

Uncharted: The Lost Legacy
Naughty Dog / Sony za playstation 4
objavljeno: Joker 289
avgust 2017