Revija Joker - Arms

IGROVJE
stranka » igrovje » switch » Arms
Arms

Dolžina Snetega uda je baje­slov­na, na fedru ga pa vseeno nima.

Sicer ne vem, kakšne mage Nintendo skriva v svojih kjotskih trezorih, toda nekaj čarnega že mora biti posredi. Uspeva jim namreč briljantno razgrajevati raznorazne zvrsti in jih nato sestavljati nazaj v prisrč­ne, dostopne oblike, ki pa vseeno obdržijo dobršen del kompleksnosti ter globine. Ozrimo se po njihovem portfelju. Splatoon – vsakomur prijazna, pisana večigralska streljanka, ki jo brž zapopadeš, a dolgo igraš. Mario Kart – vsakomur prijazna, pisana dirkačina, ki jo brž zapopadeš, a dolgo igraš. Pokemon – vsakomur prijazen, pisan frp, ki ga brž zapopadeš, a dolgo igraš. In zdaj Arms – vsakomur prijazna, pisana pretepačina, ki jo … Ja. Saj ne, da je kompleksna kot Tekken 7, celo ne kakor stripovski Injustice 2. A naposled smo v precej statičnem žanru deležni nečesa svežega izven indie scene. In kot pri Nintendovi drugi popularni mlatilnici, Super Smash Bros, tehnikalije niti niso važne. Po sto partijah je špil celo še bolj zabaven, kot ko ga prvič poženeš, igrajo pa ga šest- ter šestdesetletniki doma, na liniji in na tekmovanjih. Mark my words: naslednji borilni turnir EVO bo zaradi Arms za polovico bolj smešen, odbit in privlačen!

V tej sveži in nenavadni borilni igri za Nintendov switch nasprotniku ni treba siliti v ksiht, marveč nanj s pestmi na vzmeteh vplivaš izdaleka. In on nate. V skoku!

Kaj je Arms? 
To je pretepačina, v kateri v želji po virtualnem klofutanju končno nisi več obsojen na eno premnogih izpeljank Street (2D) ali Virtua Fighterja (3D). Svoj lik nadzoruješ v pogledu od zadaj kakor v tretjeosebnih akcijadah. Bojevniki niso ljudje, temveč njim podobni roboti, androidi in kovinske obleke, ki sodelujejo na futurističnem turnirju brez posebnega zgodbenega ozadja. V obračunu v krožni, zaprti areni je treba kratkomalo zmagati, kot je svojčas Brusli reku. Pri tem ni okrutne mortalkombatovske štimunge, niti veličastnega odzadnjega izročila kot pri Soul Caliburju. Le ozko zastavljena, gasilsko vesela prireditev z navijajočo rajo, napovedovalcem, ki stresa kilave vice, in risankasto, barvito grafiko, iz katere kar brizga priljudnost sleherniku. Roko na srce, to je vse, kar špil potrebuje, natanko tako kot Mario Kart 8, ki ni zaradi manka široke štorije nič slabši kot kak kinematografičen Need for Speed. Pač to ni njegov namen, niti na tem ne gradi. 
Arms se od boksarskih špilov tipa Fight Night razlikuje po tem, da si udeleženci lastijo vzmetem podobne roke. Namesto pesti pa si privijačijo orožja, od električne bunke prek bumeranga do raket na špagi. Raztegljivo udovje jim omogoča, da imajo bistveno daljši vpliv kot navaden človek, kar vodi k zanimivemu igranju. Ko z dvema gumboma, ki nadzorujeta le­vo in desno okončino, hitro in vznemirljivo mlatiš po nasprotniku, ti ni treba biti blizu njega. S skokom in šviganjem vstran naglo manevriraš po okolici in se držiš proč, kajti efektivni domet levice in desnice je impresiven. Tako kanaljo obsuvaš z udarci dobesedno z druge strani ringa in dlje kot si, laže vidiš prihajajoče sunke ter se jim bolje ogneš. A vrnitev pesti na fedru traja in vmes ne moreš sprožiti novega žvajza. Bliže kot pak si, več poškodb utegneš povzročiti, toda obenem več tvegaš. Odločitve, odločitve.

Samotarstvo je zaradi dobre umetne pameti v redu, ampak tisto pravo je večig­ralst­vo. Po možnosti na eni konzoli na takole razdeljenem zaslonu. Noro zabavno.

Arms za nedeljske 
Če si želiš le instantnega, površinskega užitka, ga Arms priskrbi in od tebe ne terja spuščanja v globino. Moj šestletnik je špil v trenutku popadel in zapopadel; čez nekaj minut se je znal spodobno premikati, skakati, udarjati in blokirati. Mogoče je celo podzavestno doumel temeljni trikotnik: udarci premagajo mete, meti prebijejo blokade, blokade ustavijo udarce. Če se je tako urno privadil on, se bo znal vsakdo z osnovnimi motoričnimi spretnostmi. Namesto stiskanja gumbov je moč celo mahati z joy-conoma, kar deluje v redu in nudi kar dosti subtilnosti, čeprav gre pod črto vseeno bolj za vzdušno in reklamno potezo kot za resno nadzorno shemo. A če ostanemo pri nezahtevnih strankah, je obuditev wiijevskega načina na mestu. Mamica, bakica in sekica bodo pač laže doumele zbadanje za udarce ter križanje 'conov za blok kot bezanje v knofe. 

Naši odbojkaši bi potrebovali enega takega kačjeglavca!

Basket je drugoten modus, ki ti zna tako prirasti k srcu, da nažigaš samo še to. Prijem botruje metu ali kucanju, pri čemer je vedno kanec možnosti, da zgrešiš.

Za casual potrebe je Arms idealna garbačina. Zas­lon se v lokalnem večigralstvu razdeli na dva do štiri dele in žur se ob neokrnjeni gladkosti prične. Ogromne pesti zadevajo v skažene ksihte, vse se blešči in ropota, borci kot mlini na veter udrihajo drug po drugem, dokler nekdo ne nabere zadosti energije za specialko, kratki posnetki pokažejo razpon ponižanja … Totalen žur. Moč se je iti pretepe eden na enega ali dva proti dvema, kjer lahko pomaga umetna pamet. Powerstonovski kaos je nepopisen, sploh ker vsak rine na svojo stran, elas­­tična vez med zaveznikoma pa tega ne dovoljuje. Vendar preštevanje reber ni edina oblika udejstvovanja in alternativni načini manj zagrizenim nemara ponudijo celo več lesketanja kot temeljni. Tu je presenetljivo dolgotrajni košarkaški modus, kjer se trudiš konkurenta z grabljenjem samodejno vreči v koš. Od blizu to prinese dve točki, od daleč tri, tu pa je še odbijanje od fedrastih robov dokaj majhnega igrišča, po katerem se igralca premeš­ča­ta, se suvata in iščeta vrzeli za grabljenje. Ta 'hoops mode' spomni na alternativni način v Rocket League, le da je še bolj kul. Drobec manj privlačna je odbojka, kjer se trudiš obdržati (spet rocketleaguevsko) žogo v zraku, da ne eksplodira, kar se slejkoprej zgodi samo od sebe. Naj to ne bo na tvoji polovici! Ure se da luštno preživeti tudi na strelišču, kjer med sprtima stranema iz tal vznikajo tarče. In nenazadnje je tu neobvezna varianta spletnega multija, kjer se znajdeš v čakalnici. Tam plavaš v obliki prijazne ikone, nakar te igra z drugimi vtika v različne variante. Enkrat padeš v normalen boj eden proti enemu, sledita dva proti dvema, pa trije proti neugodnemu šefu s kovinsko lobanjo in šestimi rokami, košarka, odbojka … Smeha polna skleda.

Moč se je spopasti tudi v obliki dva proti dvema, kjer parček povezuje vidna neonska špaga. Že na izbirnem zaslonu vidiš, kako posrečeni in fini so liki.

Arms za znalce 
Toda igrati je mogoče še na drugačen, bolj zavzet in znalski način, kajti Arms si kljub videzu, perspektivi in razumljivosti veliko delijo s proper pre­tepačinami. Nimaš sicer klasičnih posebnih udar­­cev, kjer bi vna­šal smeri in stiskal gumbe, je pa mogoče začas­no žrtvovati gibanje za dotok dodatne moči v orožje, kar je fina taktična opcija. Nakar se zvrstijo tipski elementi višenivojskih borilnih iger: držanje razdalje, skok kot orodje za ogibanje in bli­ža­nje, kaznovanje neprevidnosti in zgrešenosti, kratke kombinacije, celo hitconfirmi (prehajanje v naslednji udarec) in zasilen okizeme, torej pritisk na nasprotnika, ko vstaja s tal. Posebej moč­na sta nadzor prostora in footsieji (zbadanje z razdalje), kar pa še zdaleč ni preprosto, saj se je treba zvito premikati v prostoru in usmerjati dolge ude. Ko proti nasprotniku pošlješ pestico, jo lahko nam­reč do neke mere usmerjaš, s čimer recimo odvrneš napad, zaokrožiš okoli ovire ali precizno zadeneš njegovo batino. Tako mu lahko začasno onesposobiš levico oziroma desnico. 

Nekatere arene imajo stebre, za katerimi se je moč skrivati ali jih izkoristiti za približevanje. Se pa sčasoma zrušijo, tako da nanje ne računaj preveč.

Kakopak so važne tudi razlike med borci in orožji ter pogoji. Deset raznolikih fajterjev je na razpolago, ki po eni strani koreninijo v pretepaških arhetipih. Spring Man in Sp­ring Girl sta splošneža, Armsov Ryu in Ken … Ninjara je hiter, zmikljiv švigač … Mummy je zangiefast hrust … Helix pa čigumasto-špagetast laboratorijski eksperiment, ki stavi na zavaravanje ne­prijatelja. A v drugih igrah ni robotskega policista s samostojnim kovinskim psom, in belolaske, ki je sposobna sovragu upočasniti napad. Vsak ima nekaj sebi lastnega, na primer dvojni skok, odpornost na žvajze in slično. Nemalo razglabljanja gre tudi v izbiro krepelca, kajti slehernik ima na razpolago po tri za vsako roko (glej okvir). Vzameš lahko dvoje različnih ali enakih suval, po želji, zaradi česar se lahko načeloma isti liki krepko razlikujejo. Kot bi Chun-Li v Street Fighterju namesto brzinske brce imela ognjeno kroglo, ti pa tega vnaprej ne bi vedel. Še več, z igranjem nabiraš navidezno valuto, s katero v miniiigri z uničevanjem tarč odklepaš alternativna orožja, tako da celo začetni arzenal ni vnaprej določen! In še več več: pesti krepiš, da udarijo močneje. To je važno pri odhodu v rangirane obra­ču­ne, kjer žal ni spretnostnih lig, so pa znalske stopnje. Na netu ni luzerjev, saj je treba za vstop v modus končati kampanjo na vsaj četrti težavnostni stopnji, kar ni mačji kašelj. S tem Nintendo jasno lo­či nedeljsko in resno udejstvovanje, ki jima Arms obema dobro streže. Na tem spretnostnem nivoju takisto upoštevaš lastnosti aren. Ravne površine dopolnjujejo nagnjena stopnišča, 'sklede' in sobane z rušljivimi stebri, kar vse vpliva na strategijo.

V casual nalinijstvu imaš kar dosti možnosti, da te igra združi še z enim ali dvema naključnežema, nakar se skupaj lotite kovinskega večudastega šefa. Ma seka!

Ogibanje s šviganjem vstran ali skakanjem je bistven del taktike, seveda pa je treba tako kot v ostalih dobrih pretepačinah paziti, da ne pretiravaš in nisi predvidljiv.

Metulji, čebele in vzmeti 
Vse, kar lahko Arms v tem trenutku resneje očitam, je količinski manko borcev in aren. Za polnocenovni špil je deset likov in spisek prizorišč s prav toliko postavkami nekam boren. A po drugi strani so udarjači zelo raznoliki in že so nam obljubljeni novi, in to brezplačno, ne s kakšnim plačljivim DLCjem! Ter morda še manko okvirne zgodbe, zdaj ko je Injustice 2 dostavil tako obilno in udarno štorijo. Toda roko na srce je Arms ne potrebuje zares. Robotska rebra si je fantastično zabavno šteti tako v fizični družbi kot po internetu in celo samotarsko, naj bo v modusu, kjer se skušaš prebiti skozi čimveč šibkih nasprotnikov, ali na turnirju, kjer preseneti za zvrst neznačilno življenjska umetna pamet. Nintendo ima nov dragulj v kroni, switch pa še en vrhunski naslov v zmerom širšem in boljšem mozaiku. Kjotski magi, spet vam je uspelo.

V takile miniigri, ki jo sprožiš v zameno za prislužene navidezne solde (pravih ne moreš mikrotransakcijsko vložiti!), nabiraš alternativna krepelca. Priporočljivo.

Arms
Nintendo za switch
objavljeno: Joker 287
junij 2017

90