Revija Joker - Ultra Street Fighter II: The Final Challenge

IGROVJE
stranka » igrovje » switch » Ultra Street Fighter II: The Final Challenge
Ultra Street Fighter II: The Final Challenge

Sneti

Novi stari Stric Fajter za Nintendovo dvoživko switch je valove dodobra razburkal, še preden je izšel. Popadljivi ljubitelji serije, ki založniku niso oprostili zafračkane splovitve petice in relativno visokih cen za nove like, oblačila ter ozadja, so vnaprej obsodili nesmiselnost predelovanja. Ultra SF2, izdan ob tridesetletnici serije, je namreč razširjena priredba deset let starega špila za PS3 in xbox 360 z epsko nemogočim imenom Super Street Fighter II Turbo HD Remix. Ki je bil z novo grafiko opremljen SSF2T s starih kon­zol iz leta ’93. Ki je bil peta verzija dvojke. Drugače povedano, Ultra SF2 je SEDMA inačica klasike, ki je prvič zares pognala kri po mišičastem telesu borilnih iger. Fani bi to še sprejeli, če ne bi izdajateljevemu krošeju sledil aperkat: med­tem ko je playstationov HD Turbo stal 15 evrov, velja switchev 40, naj bo kupljen na modulu ali neotipljivo. To ni dosti manj kot najfrišnejša Injustice 2 ali Tekken 7. Kupec potolčen, igra ničvredna? Počasi, ni čisto tako …

Ti zgleda znano? Na sličen način smo si rebra šteli na SNESu pred četrt stoletja. Zdaj je prerisane predelave deležna aktualna Nintyjeva platforma.

Povejmo najprej, čemu imajo kritiki prav. Cena? Vsekakor. Odsotnost zgodbe v arkadnem načinu, kjer po stari navadi čistiš povprečno sposobne računalniške nasprotnike? Da. Krneki prvoosebni modus? Absolutno. Reče se mu 'way of the hadou' in te postavi v vlogo Ryuja, ki ga v Bisonovi deželi napadajo njegovi bedni podrepniki in občasno on sam. (Mogoče se takrat spomni, da ni bolehajoči Raul Julia iz filma.) Igraš tako, da wiijevsko mahaš z joyconoma, kar botruje mlatenju, lučanju krogel in blokiranju. Par minut je zanimivo in vic je v toč­kov­nem rezultatu. A nato začno preveč presedati nenatančnosti pri izvajanju gibov in nesmiselnosti celotnega načina, ki je notri samo zato, da so imeli kaj napisati v reklamni material. Tudi modus buddy battle, kjer se z živim ali umetnopametnim prijateljčkom na istem switchu hkrati lotiš četverice šefov, je bolj tako. Sicer je fino, da lahko v slogu SF Alphe naposled spet v dvoje obračunaš z Biso­nom, poleg tega pa še z Akumo, Violent Kenom ter Evil Ryujem. Vsak na svojo stran zaslona in gas po hadoukenih = gold. Ampak ko jih zmlatiš, kar je precej hitro, te čaka game over in to je to. Čudno je nadalje, da so odst­ra­nili nekatere napredne tehnike (shranjevanje superc, kar zavda določenim likom, kot sta Chun-Li in Honda), prvič v seriji SF2 vdelali ogibanje prijemom, kar spet spremeni nekaj vidikov, in glede na Turbo znižali hitrost, ki ni več nastavljiva. Niso pa se dotaknili nekoliko premočnega Akuma. Huh. Nekaterim gre v nos tudi novodobna grafična tunika, dasi je meni osebno všečna in itak lahko preklopiš na stare piksle ter hreščav zvok. In a sem omenil ceno? No, visoka je.  

Prvoosebni način v vsej svoji 'gloriji'. Nekaj svežega so pač morali dati noter, a sam bi bil veliko raje deležen zgodbe kot te nerodne posiljenosti.

Vendarle menim, da je udrihanje po izdelku pretirano, in sicer zaradi izredno zdrave borilne srčike. Super SF2 je kljub starosti in brez števila konkurenčnih pretepačin premijsko kakovostna, kirurško precizna igra. Čeprav ne vsebuje drugega kot običajne in posebne udarce ter superce, ki se odprejo, ko napolniš merilnik, se postavlja s presenetljivo globino. Omogočeni so številni pristopi in sistem je pisan na kožo tako začetnikom, ki jih ne pokoplje plaz ducatov potez (vsak lik jih ima prgišče), kot mojstrom, ki prežijo na najmanjšo otvoritev in tedaj pokažejo, kako se kaznuje neprevidnost. Vsak od devetnajstih likov si zasluži intimno preučevanje, od večno prisotnih Ryuja, Kena, Honde in Sagata prek frišnejših T. Hawka, Dee Jaya, Fei Longa ter Cammy do obeh novincev, Violent Kena in Evil Ryuja. Oba sta bila v Pouličnih borcih že prej in sta mešanici dobričinskih osnov z Akumo kot poosebljenjem zla. Violent Ken je denimo pridobil teleportersko hitrost, zaradi česar je posebej priljubljen v spletnih bojih, kjer z njegovim šviganjem uničiš vsakogar brez razčiščenih pojmov. 

Dva na enega je v redu, četudi kratkotrajna popestritev. Škoda se mi zdi, da tega modusa ni moč prakticirati s tremi živimi igralci. To bi bilo soli.

Ko smo že pri rangiranem ali nerangiranem nalinijstvu – je precej osnovno, z dodeljevanjem ocen za krovno spretnosti in posamičen lik ter razporeditvijo v razrede, a deluje. In je največja odlika celotnega paketa. Sicer lahko igraš tudi na enem switchu z dvema joyconoma ali pro controllerjem(a) oziroma na dveh bližnjih konzolah. A večina bo šla takoj na net in se ne bo ozrla nazaj, še po osemdesetih zaporednih tepežih ne. Enostavno tako privlačno je tovrstno udejstvovanje, ki ga zamik vsled uporabljene kode GGPO kvari presenetljivo malo. Grk, Španec, Anglež, Norvežan, Švab … Nalomil sem pripadnike vseh evropskih narodov, s tem, da tepeža z isto osebo ni bilo konec že po eni bitki, saj so rangirane sobe privzeto narejene za tri borbe. In, jasno, naposled je to neokrnjen Street Fighter, s katerim se je moč enakovredno baviti doma ter na poti. Za privilegij resda plačaš skozi stisnjene zobe ter anus in to ni moderna petica, marveč nekaj starejšega. Toda denar gre, užitek pa ostane. Se vidiva online!

Pikslasta podoba je vedno na dosegu roke, nadzor pa je z joyconoma čisto okej. Boljše rezultate omogoči pro controller, dočim sticka switch še nima.

Ultra Street Fighter II: The Final Challenge
Capcom za switch
objavljeno: Joker 287
junij 2017