Revija Joker - Rayman Legends: Definitive Edition

IGROVJE
stranka » igrovje » switch » Rayman Legends: Definitive Edition
Rayman Legends: Definitive Edition

Sneti

Switchev sijajno sijoči zaslon glasno vabi k igranju na roko narisanih dvo­razsežnih ploščadnih arkad, ki pa se jih na njem zazdaj ne tre. Toli­kanj topleje je zato dobrodošla inačica odlične skakalnice Rayman Legends. Izvirnik je sicer izšel že pred štirimi leti, vendar se ni kaj dosti postaral ne videzno ne igralno. Nalezljivo navdušenje nad odlično udejanjeno platformsko akcijo, obešenjaški humor, fantastična animacija in domišljena okolica igri sijejo iz sleherne pore. Za nameček ji predseduje eden najbolj simpatičnih junakov v igričarstvu, brezuda žvau Rayman, ki nam je bržda tako blizu zato, ker je 'evropski'. Malce naiven in neroden, a hraber in st­re­meč k dobrosrčnosti. Kot tale starocelinska združba narodov, ki so se v eno bajto optimistično nabasali zato, da se ne bi ob prvi priliki spet zravsali.

Legende nudijo tako samotarsko ploščadenje kot skupinski trud z različnimi liki. Toda kot pri New Super Mario Bros več kot dva lika na ekranu že delata gužvo.

Z orokavičeno pestjo po škrgah
Stoletje po Raymanu 3 in kmalu po Origins Žarko s prijateljčki zasluženo dr­njoha v rajskem gaju. Toda zlobni Sanjač in temni čarodej medtem zasužnjita množico lučkovcev in desetero kraljičen, kar terja posredovanje. Treba bo neustrašno šibati v desno, z veščim odskakovanjem premagovati ovire, mlatiti sovražnike, plavati, leteti. Nabor veščin ni nadgradljiv in ostane enak tako pri Raymanu kot kameradih. Igrati je moč kot debelušni Globox, mali Teensie ali princesa v skoraj treh ducatih gvantov, od Maria do Assassin's Creeda. Niti se Rayman ne izpopolni s pobiranjem priboljškov kot Mario z rakunsko obleko. Kleč je v razgibanih nivojih, ki sicer omogočajo ustavljanje za premislek in vohljanje za skritimi predeli, a stalno vlečejo k hitremu napredovanju. Če se ne vzpenjaš na brizgih gorkega zraka ali švicaš med lavanskimi gejzirji, skačeš v skladu z muzikalično podlago ali bežiš pred lačno nakazo. Devetero je šefov, od mehiškega rokoborca prek oklepljene kras­ta­če do zmaja, in čisto vsaka bitka je uži­vantska. Pri nekaterih pride do izraza fizika, saj ni vse gibanje na ekranu skriptano. Dostopanje do nivojev pa je ugodno nelinearno. 

Toda Legends ni eno samo norenje, marveč so razvijalci mrežo vrgli širše. Kar nekaj nivojev je raziskovalnih, kjer iščeš stikala, brskaš po labirintih in celo tiholaziš. Prav tako nisi osamljen, temveč se ti marsikdaj pridruži lebdeči pomagač Murphy. Temu ukažeš, naj prereže vrv, spusti vodo ali požgečka monstruma po jajčkih, da te bo hihitaje spustil mimo. Taki prijemi v navezi s posrečenimi svetovi, od mehiško kuharskega do starogrškega, dajejo špilu svojstven okus. Sicer jih je le pet s po osmimi stopnjami in osnovni skozihod ni dolg. Življenj je neskončno in nadaljevalnih točk obilo. A tedaj nisi rešil niti polovice lučkotov, ne odklenil šestega, podzemnega sveta, ne videl predelanih stopenj iz Raymana Origins, ne izkusil dodatnih vsebin, kot so dirke s časom in izzivi. Naletiš tudi na skupek Murphyjevih nivojev, kjer je omogočeno upravljanje z dotikanjem zaslona namesto okornejšega gumba v kampanji. To imajo nekateri za minus, toda kaj bi se pripetilo, če bi nekdo igral na teveju in nato šel v prenosni način? Rešitev je dejansko salomonska.

Nekateri pravijo, da platformerji nimajo dobrih šefov. Dotični nekateri še niso igrali tega Raymana, kjer so glavarji prava eksplozija domišljije in humorja.

Kvaliteta, ki traja
Legends so ena boljših ploščadnic desetletja in lepo jih je videti na switchu. A njegova edicija si ne zasluži zveneče titule Definitive Edition. Četudi dogajanje zvečine teče pri svilnatih 60 sličicah na sekundo, se na več mestih za­tika, česar na drugih platformah ni. Špil so stisnili na cenejšo štirigigabajtno kartico, zaradi česar tudi digitalna verzija sproti odpakira gradivo in – šteka. To obenem botruje dolgim včitavanjem. Ni možnosti, da bi en igralec v co-opu nadzoroval Raymana in drugi Murphyja, kot je imel urejeno wii U. Ta je za nameček podpiral pet igralcev na zaslonu; switch omogoča le četverico. Je pa res, da je gneča že tedaj velika. Edina preklopniška novost je prirejanje turnirjev v ločenem fuzbalskem modusu kung foot, ki je varljivo preprost in zna z gajstnimi kolegi postati osrednja zabava. Užgi, Cristiano Ray-naldo! 
Borna količina novosti sama po sebi stežka upraviči vnovičen izdatek, kar je upoštevanja vredno predvsem zato, ker so špil izdali na vseh platformah. A če bi rad Legende igral premično ali jih še nisi izkusil oziroma če hočeš pač vse imeti v switchu, 'kjer je boljša vsaka igra™', 30 evrov ni visok strošek za resnično kakovosten naslov.

Več sijočnežev kot zbereš, prej se ti odprejo naslednje stopnje. Nikdar ne veš, česa boš na njih deležen; med drugim tudi pobesnelega bega pred ognjebruhcem.

Rayman Legends: Definitive Edition
Ubisoft za switch
objavljeno: Joker 291
oktober 2017


sorodni članki