Revija Joker - Wulverblade

IGROVJE
stranka » igrovje » switch » Wulverblade
Wulverblade

Sneti ima rad vulve, ampak ne takih, ki ga napadejo s čim ostrim!

Potem ko so rimske legije okupirale Britanijo (sodobno Anglijo in Wales), so se odpravile naprej na sever, v Kaledonijo – današnjo Škots­ko. Tam so skušale ponoviti postopek, a jim namera vsled zahtevnega terena in divjega prebivalstva ni uspela. Dolgo so se Rimljani trudili podrediti tamkajšnja plemena in iz tega časa so ostale zgodbe o mogočnih vojšča­kih, ki so se Rimu upirali, dokler ni bil prisil­jen odnehati. Nova v desno hodeča seklja­či­na Wulverblade si v skladu s tem izmisli razbo­­riteže s severa, ki latinske prišleke krvavo razgonijo z domačimi slugami vred in jih vr­žejo iz dežele. Nekakšne bravehearte pred Williamom Wallacem, ki je Ang­ležem kazal rit čez več kot tisoč let. Formalne zgodovinskosti v štoriji sicer ni kaj dosti, najdeš pa v obliki skrivnosti zapise in krajše videe, ki pokažejo, da so nekatere lokacije prave, na primer trdnjava Bremenium.

Wulverblade je od strani gledana sekljaška arkada, ki se najbolj opira na Golden Axe. Frpjskih elementov nima, je pa krvava, napeta in težka, da se joy-cona skrivita.

Vse za svobodo
Za razliko od neoboroženih doubledragonskih brawlerjev, ki so izšli v zadnjem času, se Wulverblade zgleduje po slovitem očancu Golden Axu. Kakor tam je v rabi stranska pers­pektiva z možnostjo premikanja gor in dol. In kakor tam imaš na razpolago troje likov z mečem ali sekiro. Vsak udarjač ima določene telesne prednosti in slabosti. Bradač je uravnotežen, devojka je hitra, a ji urno zmanjka življenjskega soka, hrust mišičnjaški in počasen. Naj bo izbran kdorkoli, čaka ga linearna pot skozi osem kar dolgih nivojev od severa Kaledonije na jug v osrčje terena Devete legije, ki ji na­če­luje rimski nadzajebanec. 
Na vsaki stopnji je kak odmaknjen predel z dra­gotinami, ki pa prispevajo samo k točko­v­nemu rezultatu, saj Wulverblade za razliko od frpjsko navdihnjenega Dragon's Crowna ne nudi kupovanja sposobnosti in razvoja bojevnika. Vse spretnosti so odklenjene spočetka in se med trojico niti ne razlikujejo dosti. Na voljo so opletanje z rezilom, preval, skok, blok in prestrezanje, če gumb stisneš v pravem trenutku. Vendar se da s tem naborom postoriti čuda, in še dobro, kajti odpor domačih izdajalcev in njihovih rimljanskih gospodarjev je srdit.

Takle dvižni urezljaj, ki sledi prevalu, je bradačev 'kruh in maslo' in ga ponoviš kar malo prevečkrat. Želel sem si vsaj menjavanje orožij, vendar pobiraš le začasna krepela, kot je helebarda.

Na ostrem koncu meča 
Zaloga sovražnikov, ki te čopatijo v gozdovih, taborih in ravnicah, je hvalevredno raznolika, od galskih kvizlingov s sabljami prek debeluhov s kopji, lokostrelcev in ašašinov, ki napadajo od daleč, do kupa legionarjev z visokimi ščiti, ki jim jih je treba naprej predreti ali odbiti. Vsak se obnaša po svoje, kar je nujno upoštevati. Serijsko udrihanje deluje samo takrat, ko si se dobro postavil, natanko tako kot v ancientnih pripadnicah žanra. Najbolje je, da se grdavžem približaš diagonalno oziroma od zgoraj ali spodaj, pri čemer jih samodejno zgrabiš. V vsakem primeru po nizu kasiranih zamahov poletijo po zraku, nakar lahko kombo podaljšaš. Moč je tudi gromovniško udariti v zemljo ali v zameno za del življenjske energije zažareti od strele, da bližnje sitnobe pomeče naokrog. 

Sliši se, kot da ne bo večjega problema, pač manevriraš in garbaš. A garažni ustvarjalci so nalašč izdelali hardcore igro po zgledu avtomatov včerajšnjika, katerih interes je bil pogoltniti čimveč drobiža. Sovragov mrgoli in dostikrat se ustaviš na čistinah, kamor v razgibanih konfiguracijah prihajajo val za valom. Prostora za premikanje ni dosti in hitro od kod fašeš žokljaj, nožičko ali st­re­lico. In ko se to zgodi, jih brž sledi še nekaj, kar ima jako ne­ugod­ne posledice za tvojo energijo. Hrane, ki slednjo vrača, je malo, življenja le tri, nadzorna točka pa zgolj ena, na polovici nivoja. Ko te na kraju ugonobi šef, se vrneš k njej! Glavar čaka na koncu vsake stopnje in je sicer človeški, a hiter, nabildan in namr­goden, pa še nove sposobnosti dobiva skladno s pojemanjem energije. Če prej ne, te tam prime, da bi zapregel sodelovalno pomoč lokalnega prijatelja.

Babura se drži kislo, kot bi pojedla skvarjen haggis, je pa bliskovitejša in zna bolje kaznovati v zraku od moških. Hrust mi ni bil povšeči, ker je prevelika tarča.

Volcje, zobje, vse te sné
Nič nimam proti težkim igram, vendar je epsko klicani Wulverblade ('Volčje rezilo') nekoliko preveč okoren. Na slikah je stripovsko stilizirani špil z velikimi osebami videti neverjeten, toda animacija likov je flashevsko odsekana. To vpliva na igranje, ki je na dosti mestih nerodno in počasno, spoh ko hočeš kaj pobrati ali se komu natančno približati. A na svoj starinski način je špil, ki ga digitalno tržijo za dva desetaka, spretnejšim ljubiteljem žanra vseeno priporočljiv. Igrati je treba potrpežljivo in taktično, pa vseeno odločno, in občasno dobiš malo drugačne cilje, kot je rušenje stolpa. Risankasta krvavost je na višku, z upočas­nje­nim dogajanjem pri razpadu trupel, in poleg zgodbene kampanje so tu ločene arene s spletnimi lestvicami ter še težji modus z zgolj tremi žetoni za celotno igro. Frustracije iz 1985 je pač treba ohranjati žive. 

Wulverblade
Fully Illustrated za switch
objavljeno: Joker 291
oktober 2017

79