Skoči na vsebino




Zmagovalec (kratka zgodba)


6 odgovorov na to temo

#1 backbone

    eden od desetih najboljših fafačev

  • mn3njalničarji
  • 203 sporočil

Objavljeno 10 november 2016 - 23:27

Umrl je 30. aprila pozno zvečer. Tik preden se je zgodilo je razmišljal o poletnem dnevu. S prsti je drsel po visoki travi, ki je valovala v ritmu vetra. Nato ga je odsekalo... Ko se je prebudil je vedel, da je vse drugače. Prevevali so ga občutki euforičnosti in višje duhovno zavedanje. Za preteklo življenje mu ni bilo več mar.

»Dobrodošel,« je zadonelo v prostoru, ki se je zdel neskončen še malce pred tem.

Njegovo velikodušje se je razblinilo in streznil se je v trenutku. Da ga bo ob smrti doletela sodba, si ni nikoli mislil, pa vendar je bil pripravljen na posledice. »Odgovarjati bo potrebno za svoje nespametnosti, ampak moledoval ne bom, pa naj stane kar hoče,« je pomislil.

Skrivnosten glas je nadaljeval. »Vem, imaš na tisoče vprašanj in odgovoril ti bom na vse. Ime mi je Surtarazat in sem tvoj mentor, svetovalec, zagovornik, učitelj, pokrovitelj, torej vse kar ti pade na pamet. Dobrodošel!«

Še preden je lahko karkoli izustil je od strahu otrpnil (čeprav je vedel, da nima telesa), tuj glas je namreč končno dobil podobo. Surtarazat ni bil človek...

»Naj pojasnim tvojo zagato. Si in nisi mrtev. Mrtev nisi zato, ker živiš, živ pa tudi nisi, saj si ravnokar preminil, čeprav nisi povsem umrl. Ti je jasno o čem govorim?«

Zbegan je bil in še kar ni mogel izustiti besede. Pa ne zato, ker ne bi mogel govoriti, niti ne zato, ker bi morebiti sanjal in v tem podzavestnem stanju ne bi mogel prožiti glasilk in oblikovati stavka. Ne, nič od tega! Hotel je govoriti in tudi lahko bi, pa ni šlo.

»Ko te takole gledam bi rekel, da si obnemel, ampak ne morem, ker nimaš obraza s katerim bi lahko izrazil svoje začudenje, ko si slišal to kar sem pravkar razlagal.«

»Kaj se dogaja?« Ko je to spregovoril, je začutil osebno zmago. Opogumil se je še enkrat. »KAJ SE DOGAJA?« Sedaj že veliko bolj odločno, ampak še vedno prestrašeno. Za kanček manj kot trenutek po tem, ko ga je zagledal, ampak veliko preveč kot si je želel. Ampak to je bilo povsem razumljivo. Njegov obstoj je doživel velikanski preobrat, poleg tega pa je pred njim stala prikazen, ki ni bila prijetna ne na pogled, ne na prisluh.

»Ha, končno, prve besede! Nove okoliščine so težko sprejemljive, čeprav so lažje kot se zdijo. Greva še enkrat od začetka. To kar ti bom povedal sedaj te bo morda zadelo bolj kot si si lahko kdaj koli mislil. Svetoval bi ti, da si pokriješ ušesa, ampak ti ne morem, ker jih nimaš. Nimaš niti rok s katerimi bi lahko to naredil.« Zarežal se je. »Torej... Tvoje življenje je imelo smisel.«

Še vedno v šoku, a že ne več tako zmeden, je hotel reči - kaj se dogaja, a se ni hotel ponavljati. Nobena druga misel ali beseda mu ni prišla na pamet. To kar je groteskno bitje ravnokar povedalo je skoraj preslišal.

»Verjemi mi, v nasprotnem primeru te ne bi bilo tu. Večini ne uspe priti sem, večina gre nazaj. Me razumeš?«

»Ne,« je potihoma izdavil.

»Naj pojasnim. V igri, ki šteje na milijarde tekmovalcev si eden redkih, ki je prišel na cilj. Gre za velik dosežek, nedvomno, in verjemi mi da ni lahko uspeti, čeprav je lažje kot si marsikdo predstavlja. Večina tega nikoli ne ugotovi. Nekateri tega ne bi doumeli niti po milijontem poskusu.«

»Sem res umrl?«

»Ja in ne,« mu je dvoumno odgovoril.

»So to nebesa, oz. pekel?«

Surtarazat se je zasmejal prešerno in naglas. »Nič od tega! Umrl si kot človek, prebudil si se kot nekaj drugega, reciva temu nadčloveškega. Pustiva sedaj tehnikalije. Da, živ si, živ! Nazdraviva, spijva kozarec. A saj res, nimaš ust.« Zopet ga je popadel smeh.

»Kako potem diham? Kako govorim? Kako lahko vidim, če nimam obraza, kako te slišim če nimam ušes? In zakaj ti vse to imaš?«, se je upravičeno razburil.

»Saj imaš vse tam, samo na drugačen način. Res pa je, da določenih stvari nimaš več.« Pomežiknil je in se počohal po mednožju. Spet se je zarežal. »Počasi boš moral nehati razmišljati kot človek!«

A že je hitel z dodatnimi vprašanji: »Je bilo moje življenje resnično, ali so bile to samo sanje?«

»Vse kar se ti je zgodilo, je bilo resnično in še vedno je. Prestal si fazo človeštva in za to si potreboval zgolj nekaj poskusov. Pohvalno!«

»Poskusi, faze? Ne razumem...«

»Vsak človek ima 11 poskusov da se izoblikuje, 11 življenj takorekoč, da dokaže da vse skupaj ni bilo zaman. Obstajajo pred in po človeške faze. Naprimer, v neki točki si bil žival, rastlina, pa tudi skala nekje na dnu morja. Seveda se tega v tem trenutku ne spomneš, a šlo je za zelo pomembne faktorje, ki so prispevali k rasti tvoje duše, če se lahko tako izrazim. Pojem duše seveda nima nobene veze z bogom. Bog kot ga pozna človeštvo ne obstaja, čeprav je nekaj na tem, ampak o tem sedajle nima smisla razpravljati. Vsi smo del istega vesolja, medsebojno povezani na tak ali drugačen način.«

»Kaj se zgodi po enajstem poskusu?«

Namrščil se je in jezno odvrnil: »Duša je permanentno izgubljena, nevredna obstoja.«

Če je bil na začetku šokiran in zbegan je bil sedaj samo še zbegan. Človeško življenje, kot si ga je predstavljal, je bila zgleda samo farsa, nekakšen laboratorij za testne podgane. »Kaj me čaka sedaj?«, je vprašal že povsem umirjeno, kot da bi se dokončno vdal v usodo.

Surtarazat je počakal nekaj sekund in mu umirjeno dejal: »Predstavljaj si svoje najbolj divje sanje, nato pa jih pomnoži s 1000. Recimo nekaj takega kot si počel v svojem zadnjem poskusu, ampak mnogo, mnogo bolje. Se še spomneš?«

»Se...«

»Precej neverjetno za človeka, moram priznati.«

Za hip se mu je pred očmi zavrtelo celotno življenje. »Neverjetno? Vse to se vam je zdelo dobro...?«

»Seveda. Tvoja dejanja niso ostala neopažena. Le redki zmagovalci človeške faze so deležni pozornosti kolektiva že tako zgodaj. Zelo, zelo redki...«

»Kolektiva?«

»Končna faza in najvišja možna raven obstoja katerega koli bitja. Brez kolektiva ne moremo uspeti.«

»Uspeti?«

»Zunaj so sile, ki nas želijo uničiti.«

»Vedno se najde večja riba«, se je končno malce nasmehnil (seveda v prenesenem pomenu, saj ni imel ust) in se takoj tudi zresnil, te čudne more namreč še kar ni bilo konec.

»Niti predstavljati si ne moreš kako velika je ta, najbolj smešno pri vsem tem pa je, da še zdaleč ni največja. Naj ti na hitro karikiram stanje dane situacije. V našem ogromnem morju je osem rib. Sedem manjših in ena zelo velika.«

»In ta nas hoče vse uničiti?«

»Ne. Ta se za nas manjše niti ne zmeni. Za njo vemo zgolj to, da je obstajala še preden se je zgodil Veliki Pok. Problem tiči v ostalih ribah, no v tistih, ki so nastale malce prej kot mi. Konec koncev, vsi si želimo le svoj prostor v morju.« Ob tem se je tako zarežal, da je kar zadrhtel.

»Ampak vesolje je tako veliko, kaj res ni prostora za vse?«, se je začudil.

»Hmm, tvoje razmišljanje me preseneča. Nobena stvar tam zunaj ni prevelika. Tudi Zemlja je velika in prostorna za vse njene prebivalce, pa se s tem kot človek nisi strinjal. Nasprotno, zelo si se trudil, da temu ne bi bilo tako. Adolf, naj te vprašam, zakaj misliš da je v vesolju kaj drugače?«

To be continued...

Disclaimer: Gre za sci-fi farso, da ne bi kdo preveč resno vzel...

#2 Zamorc

    si mota joint.

  • prostozidarji
  • 305 sporočil

Objavljeno 10 november 2016 - 23:42

1. predvidljivo
2. stvor bog uporablja preveč človeških prispodob
3. stvari pobrane - skupaj dane niso vedno najboljše

#3 B1rd

    garjavi nestvor z luskavico

  • mn3njalničarji
  • 130 sporočil

Objavljeno 12 november 2016 - 14:28

Spoiler alert!!




Navedek

Umrl je 30. aprila pozno zvečer.


#4 backbone

    eden od desetih najboljših fafačev

  • mn3njalničarji
  • 203 sporočil

Objavljeno 13 november 2016 - 12:26

Oglej si sporočiloZamorc, ob 10 november 2016 - 23:42, rekši:

1. predvidljivo
2. stvor bog uporablja preveč človeških prispodob
3. stvari pobrane - skupaj dane niso vedno najboljše

1. Predvidljivo v kakšnem smislu? Če si že po prvem stavku vedel o kom in čem se bo šlo, potem čestitke. Prvi in zadnji stavek sta glavna indica (v tem je fora zgodbe).
2. Gre za čisti sci-fi, tu ni govora o bogu, nebesih in podobnih neumnosti. Stvor (njegovo ime ima določen pomen) seveda ni bog, je neko bitje določeno za mentorstvo zmagovalcem človeške faze.

#5 gladius

    obvlada otorinolaringološko felacijo.

  • rumeni jaki
  • 2 227 sporočil

Objavljeno 15 november 2016 - 01:04

Besedilo mora imeti svoj flow, tvoje pa je mehansko. Poleg tega nisem proti uporabi bogatega besedišča, ampak ne tako, da je samo sebi namen, oziroma je tam za amaterski poskus okraševanja besedila.

npr, zakaj se mora zasmejati prešerno in naglas, če se lahko zakrohota?

zakaj je to v istem besedilu:

Umrl je 30. aprila pozno zvečer. Tik preden se je zgodilo je razmišljal o poletnem dnevu. S prsti je drsel po visoki travi, ki je valovala v ritmu vetra.

Pa ne zato, ker ne bi mogel govoriti, niti ne zato, ker bi morebiti sanjal in v tem podzavestnem stanju ne bi mogel prožiti glasilk in oblikovati stavka. Ne, nič od tega! Hotel je govoriti in tudi lahko bi, pa ni šlo.

odloči se, kakšen slog hočeš imeti.


in ni treba trikrat izpostaviti, kako se smeji, čeprav nima ust

#6 Trump

    garjavi nestvor z luskavico

  • mn3njalničarji
  • 130 sporočil

Objavljeno 22 november 2016 - 21:59

Oglej si sporočilobackbone, ob 13 november 2016 - 12:26, rekši:

1. Predvidljivo v kakšnem smislu? Če si že po prvem stavku vedel o kom in čem se bo šlo, potem čestitke. Prvi in zadnji stavek sta glavna indica (v tem je fora zgodbe).

Že na samem začetku nekako podcenjuješ svoje bralce. Dejstvo, da si je na ta dan protagonist poslal metek v glavo, je pač domena splošne razgledanosti. Predlagam ti, da popraviš.

#7 mr.killer

    jebe ježevca.

  • mn3njalničarji
  • 384 sporočil

Objavljeno 29 november 2016 - 10:50

Mene pa zanima kdaj bo nadaljevanje :)





1 Uporabnik(ov) bere to temo

0 članov, 1 gostov, 0 anonimnih uporabnikov