Rolete me spominjajo na hišo moje babice

Danes je na trgu ogromno senčil, meni pa so rolete še vedno pri srcu in vedno, ko jih nekje vidim, se spomnim moje babice in dedka, ki sta jih imela na svojih oknih. Veliko časa sem preživljala z njimi in uživala v njihovi družbi, počutila sem se varno in predvsem sem bila srečna.

Prav spominjam se juter in večerov, kako sta dajala vedno rolete dol in gor. Zvečer, ko se je začel delati mrak in bi se morala prižgati luč, so se prvo spustile rolete in šele kasneje se je lahko prižgala luč. Saj veste kakšni smo otroci, nepredvidljivi in sproščeni, kolikokrat sem že prej prižgala luč, kot je babica spustila rolete in potem sem bila kregana, da še luč ni potrebna, ker še rolete niso spuščene.

Pa tisti zvok zjutraj, ko sem še na pol spala in se je babica zbudila in začela dvigovati rolete, to je bil vsak dan jutranji zvok, ko sem vedela, da se je dan začel. Prav prijetno je bilo preživeti čas z njima, toliko vsakdanjih navad mi je priraslo k srcu in še danes imam rada določene njihove navade, ker mi dajejo občutek varnosti, topline, spominov na njih.

Danes obstajajo modernejše rolete, te mi niso všeč, sama prisegam prav na te ročne stare, kot so bile, kajti te mi pričarajo domač občutek in lahko rečem, da mi je prav vsaka hiša lepa, ki še uporablja te rolete, pa še praktične so. Ta moderen svet, včasih ne gre v pravo smer, včasih so se delale bolj kvalitetne stvari, danes se pa dela vse na hitro in po kvaliteti slabo. Ja, tisti stari časi so bili dobri časi in stvari so bile kvalitetno narejene, ker je bil cilj, da trajajo dolgo, rolete moje babice in dedka se niso nikoli pokvarile, da bi se jaz spomnila, vedno so delovale brezhibno.